Okupatorjeva hči

Kako preživeti, ko ti sistem vzame vse, starše, dom, varnost in pravice? Kako preživeti, ko te ni, pa vseeno si? Napeta in pretresljiva resnična zgodba Okupatorjeve hčere.

Katarina Keček v romanu Okupatorjeva hči opisuje svojo osebno zgodbo kot izbrisane po osamosvojitvi Slovenije, ko je skupaj s 25.670 prebivalci ostala brez doma in državljanstva. Izbris ostaja ena največjih kršitev človekovih pravic v sodobni Sloveniji. To ni knjiga o "izbrisanih," temveč zgodba izbrisane, ki razkriva osebno izkušnjo tega zgodovinskega dogodka. Katarina je bila takrat stara 20 let in je bila študentka prvega letnika novinarstva na FSPN.

Zaradi neustavne in protizakonite odločitve takratne politične oblasti (kar je leta kasneje tudi večkrat ugotovilo Ustavno sodišče RS) je v nekaj tednih ostala brez staršev, denarja, doma ter socialne in zdravstvene varnosti. Brez dokumentov je pristala na ljubljanskih ulicah, kjer se je naslednja leta borila za svoje preživetje in obstoj.

Spremno besedo k napeti in pretresljivi resnični zgodbi je napisal priznani slovenski literat in nekdanji politik, poslanec Tone Partljič, ki je na začetku samostojne Slovenije prisostvoval vsem političnim dogajanjem, tudi izbrisu 25 671 takratnih prebivalcev Slovenije.

O KNJIGI SO DEJALI:

"Gospa pisateljica! Vseeno bom svoj Obtožujem dopolnil z novo dodano sodbo o Vaši knjigi, ki sem jo na svoj način doživel tudi kot katarzo. Bolj kot Obtožujem, čutim, da jo Občudujem. Katarzičen je boj človeka za biti in ne biti in za ohranitev dostojanstva in domovino, kadar je na dnu." - Tone Partljič, pisatelj in nekdanji politik

“Rekel bi, da v Sloveniji ni veliko zgodb kot je ta. Eno je, da je to seveda dragocena knjiga, ker opisuje izbris in zelo nesrečno obdobje naše zgodovine, o katerem je treba govoriti. Drugo je to, da je to pač veliko več kot zgodba o izbrisu, ker opisuje dogodke med osamosvojitveno vojno z druge strani, kot smo je vajeni, ter v bistvu razbija neke tabuje in to na precej prepričljiv način. Velika zgodba in malo ljudi doživi tretjino tega. Ne moreš verjeti, da se vse to lahko zgodi samo enemu človeku. Hvala bogu pa tistemu, ki zna to potem seveda napisati, in to tako, da lahko ob branju, seveda poleg tega, da nas boli, tudi uživamo." - Goran Vojnovič, pisatelj in režiser