Notranji pir

Miha Šalehar, (bivši) radijec in avtor uspešnic Duh česa in Pustolovec zmote se tokrat loti rekreativnega pijančevanja, ki mu je zapovedan vsak pravi slovenski dedec.

Prvi si ga je vzel banana-kivi liker

Od takrat je Mihi skozi svoj prebavni trakt spravil približno 36.400 pollitrskih steklenic piva. Za to je potreboval približno milijon in sto tisoč požirkov. V treh desetletjih in pol se je nabralo približno za deset let dni, ko je bil bodisi pijan ali mačkast. Skoraj tretjina vseh dni. In skoraj vsi konci tedna. Mihi torej ve, o čem piše.

»S prvo eksplozijo C2H5OH v mojih možganih je bilo jasno, da Mihi obožuje spremenjena stanja zavesti. Moj sicer čudoviti možganček, ki ga imam rad, je pač lahka tarča plenilcev take sorte. To je bila ljubezen na prvi požirek.« (odlomek iz knjige)

Zakaj smo tako radi pijani?

Avtor knjižnih uspešnic in dolgoletni radijski voditelj, ki je za ustvarjalno slovo od delovnega petka nekoč celo skoval besedno zvezo »notranji pir«, premišljuje o globoko ukoreninjenem delu slovenske folklore, zapovedanem vsakemu pravemu dedcu – rekreativnem pijančevanju. Zakaj smo tako radi pijani? Zakaj vse pomembne trenutke v življenju zalijemo s kupico rujnega? Kaj se zgodi, ko pivec ugotovi, da ne pije več on piva, temveč pivo njega? In kaj vse, ko si reče: »Dovolj je!«

»Šanki naše domovine so težka psihiatrija, dragi moji. Prostori pogube, kjer praviloma pet ali šest omamljenih depresivnežev v noč gobezda šaljive dovtipe, da bi prikrili resnico, nikdar pa nihče na šank ne pritakne vprašanja, ki bi druščini pomagalo ugotoviti, zakaj so v resnici tam. Bratje, čemu četrto pivo?« (odlomek iz knjige)