Na drugačen način: Načela definiranja in razreševanja problemov

Danes že klasična knjiga Na drugačen način je rezultat sodelovanja treh avtorjev iz Centra za hitre terapije Inštituta za raziskave duševnosti v kalifornijskem Palo Altu, ki so ga soustanovili leta 1966. Inštitut deluje na področjih medčloveške komunikacije, interakcijske terapije (zakonske in družinske), bolezenskih in terapevtskih učinkov, ki jih povzročajo paradoksi, ter tehnik razreševanja problemov, ki so usmerjene k dejanjem namesto k iskanju vzrokov.

Avtorji številne primere, ki jih obravnavajo v knjigi, sicer črpajo s področja psihoterapije, vendar so njihove ugotovitve v zvezi z definiranjem in razreševanjem problemov široko uporabne na splošnem področju medčloveških odnosov, vključno z večjimi družbenimi in poslovnimi sistemi in celo v mednarodnih odnosih. Knjigo je kot eno od svojih »biblij« osebnostne preobrazbe in reševanja življenjskih problemov pri svojem delu redno uporabljal tudi znani slovenski psihiater dr. Janez Rugelj.

Prelistajte notranjost knjige: robu_zivcnega.pdf

»Prava izbira za vsako psihološko knjižnico.« – Midwest Book Review

Mehka vezava, 21 x 15 cm, 227 strani.

O AVTORJIH:

Paul Watzlawick (1921– 2007) je bil psiholog, filozof in družinski terapevt. Dolgo časa je bil klinični profesor na oddelku za psihiatrijo in vedenjsko znanost medicinske fakultete stanfordske univerze.
John Weakland (1919– 1995) je bil po akademski izobrazbi kemik in antropolog, kasneje pa psihoterapevt, specializiran za zakonsko in družinsko svetovanje. Bil je eden od direktorjev Centra za hitre terapije in zaslužni klinični profesor na oddelku za psihiatrijo in vedenjsko znanost medicinske fakultete stanfordske univerze.
Richard Fisch (1926– 2011) je bil psihiater z dolgoletno zasebno prakso v Palo Altu in soustanovitelj Centra za hitre terapije.

IZ KNJIGE:

»Neki mož, ki je močno jecljal, je iz raz logov, ki jih tu ne bomo obravnavali, moral poskusiti srečo kot prodajalec. To je, razumljivo, še poglobilo njegovo negotovost zaradi govorne napake. Položaj smo mu preokvirili takole: pri prodajalcih pogosto ne maramo njihovega priliznjenega prigovarjanja, naj kupimo nekaj, česar ne potrebujemo. Seveda je mož vedel, da so izurjeni prodajalci sposobni skoraj nepretrgoma hvaliti svoje izdelke. Toda je mar že kdaj doživel, kako nadležno je biti izpostavljen taki vztrajni, skoraj napadalni poplavi besed? In po drugi strani: je kdaj opazil, kako pazljivo in potrpežljivo ljudje poslušajo hendikepiranega govorca? Si lahko predstavlja neznansko razliko med običajnim hitrim prodajalskim drdranjem in tem, kako bi on govoril v takih okoliščinah? Je kdaj pomislil, kako bi lahko njegova pomanjkljivost v novem poklicu postala neobičajna prednost? Ko je postopoma začel gledati na svoj problem v tej novi – in na prvi pogled skoraj komični – luči, smo mu posebej naročili, naj intenzivno jeclja. Potem pa se je med njegovim delom izkazalo, da se je iz njemu neznanih razlogov počutil bolj sproščeno in zaradi tega jecljal vse manj.«