Moč upanja

Takrat so krščansko držo upanja povezovali z odgovornostjo kristjanov za svet. Za Jürgena Moltmanna je križ upanje sveta. Pokaže, da se mora upanje zavzeti za uničeno zemljo in za izkoriščanega človeka. »Kdor upa v Kristusa, se ne more več sprijazniti z resničnostjo, marveč začne zaradi nje trpeti in ji ugovarjati« (Moltmann, 17).

Obstajala je prava evforija upanja. Tako katoliški kot evangeličanski teologi so razvijali teologijo upanja v dialogu z velikim delom ateističnega filozofa Ernsta Blocha Princip upanje. Bloch je upanje opisal kot temeljni človekov eksistencial. V vsem njegovem delovanju je pravo gibalo upanje.

Karl Rahner in drugi teologi so si prizadevali za dialog z marksističnimi filozofi. V dvogovoru z njimi je poskušala teologija krščansko upanje opisati kot odločilno silo pri prenovi in pri delu za bolj človeško prihodnost. Danes je ta evforija že zdavnaj mimo. Upanje je znova postalo postranska tema. Prav zaradi tega se mi zdi pomembno premišljevati o tej pristno krščanski kreposti. Tudi danes se vprašanje našega krščanstva odloča ob tem, ali živimo v upanju in ga v tem svetu širimo.

(Anselm Grün)

Trda vezava, 14,5 x 13 cm, 40 strani.

O AVTORJU:

Anselm Grün (1945) je devetnajstleten vstopil v benediktinski samostan, kjer se je seznanil z umetnostjo vodenja ljudi na osnovi pravila svetega Benedikta iz Nursie. V 70. letih preteklega stoletja je znova odkril izročilo Cerkvenih očetov, katerih pomen vidi zlasti v povezavi s sodobno psihologijo. Po študiju filozofije, teologije in ekonomije je leta 1977 postal ekonom opatije Münsterschwarzach, kjer je odgovoren za približno 300 sodelavcev. Svoja številna predavanja in tečaje posveča potrebam in vprašanjem, s katerimi se srečuje moderni človek. Mnogi ga cenijo kot duhovnega spremljevalca, s številnimi knjižnimi izdajami pa se uvršča med najbolj brane sodobne krščanske pisce.