Krvava zarja

Meri Bozovičar v svoji veri v Boga in z obiljem podedovane, v klenih slovenskih dušah porojene ljubezni, zmore objektiven in ljubezniv pogled tudi na najhujše odlomke naše morilske sage. Ta knjiga krivičnemu ne zmore razpihati sovraštva, zmore pa pravičnemu kazati pot odpuščanja, kot zmore vsem skupaj optimistično razjasniti oko, iztisniti iz njega solzo ljubezni in vsaj malo razsvetliti temo očitnih poizkusov začetka nove morije neslutenih razsežnosti.

Mehka vezava, 13 x 20 cm, 138 strani.

NAGOVOR AVTORICE:

Knjigo posvečam vsem tistim, katerih srca hrepenijo po brezpogojni ljubezni, predvsem pa moji mami in atiju, katerih ljubezen nosim v svojem srcu ... Zakaj se vedno več Slovencev vrača v polpreteklo zgodovino Slovenije. Zato, ker ni razščiščena. Ker so nam več desetletij zamolčali resnico. In dokler zadeva ni razščiščena, tako kot denimo v zgornjem primeru z zakonskim parom, potem se je nemogoče ozreti v prihodnost. Tudi, ko v gorah zaidemo s poti, se moramo vrniti nazaj, da lahko najdemo pravo pot. In prav to je namen pričujoče knjige, da se soočimo z resnico, dokončno razčistimo s preteklostjo in se kot narod usmerimo v lepšo prihodnost. Že Jezus iz Nazareta je pred mnogimi leti rekel: »In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.« (Janez 8:32)

ODLOMKI IZ KNJIGE:

Večkrat sem se vpraševala, kaj je gnalo komunistično oblast oz. njene predstavnike v tako nečloveška dejanja in tako silno krivične postopke. Kakorkoli stvari obračam, se kot pomemben del odgovora pokaže zavist. Mora biti, zakaj bi sicer nekomu kradel, kar ni tvoje in to celo zapisal v zakon? Prikazal krajo kot nekaj zakonitega? Zavist malega, nepomembnega, nesposobnega človeka, ki je uspel ukrasti oblast. Zavist in sovraštvo do vseh, ki se trudijo, znajo in zmorejo ustvariti kaj zase in za svoje. Maščevanje sposobnim za svojo nesposobnost, maščevanje bogatim za svojo revščino. Morda je res svet nepravičen, a živimo po pravilih, katerih del je tudi prepoved kraje in teh pravil bi se morali držati vsi. Pravzaprav bi se morali le držati božjih zapovedi pa bi bilo na svetu vse bolje, vendar je to danes, kot kaže, popolnoma nedosegljivo.

O času prebitem v zaporu ni nikoli niti spregovorila, vendar so posledice, ki nam jih ni mogla prikriti, govorile same zase. Ko je naša mami prišla iz zapora na Rajhenburgu, si je povijala noge in to je pač postalo dejstvo, ki mu nihče ni posvečal posebne pozornosti. Si pač povija noge. Enkrat pa pride ati k meni in pravi: »A veš, da mami ponoči vstaja in gre v kuhinjo, kje od bolečine kar vpije. Izgleda da jo noge tako bolijo.« In res je bilo tako hudo, da je mami obležala. Šla sem po doktor Grila, ki jo je prišel pogledat. Bila sem zraven in prav zgrozila sem se, ko sem videla njene noge. Vse je bilo v ranah in zdelo se mi je da na nekaj mestih vidim celo kost. Tako grozne rane je imela. Bile so pa posledica mraza v zaporu.

Zahrbtna, pokvarjena, tatinska, zločinska in bog ve kakšna še, je bila komunistična oblast, a oblast so ljudje in ljudje so tisti, ki so pokvarjeni. Če mi v tistih časih to ni bilo jasno in nisem razumela preganjanja naše družine, danes temu ni več tako. Še več, danes, mnogo let po dogodkih, ko sem v knjigi Črne bukve prebrala: »Vse trgovce in gostilničarje je treba obravnavati kot izdajalce, čeprav so delali za partizane, saj tega niso počeli iz svojega prepričanja, pač pa za svoje koristi.« Šele sedaj vem, da smo pravzaprav lahko srečni, da smo sploh ostali živi.

Ostanejo pa vprašanja. O ljudeh. O zlobi tistih ljudi, ki so se zbrali pod rdečimi prapori, se poimenovali 'komunisti', trdili, da delajo za narod, pa so vse pripadnike naroda, ki so si tekom življenja ustvarili nekaj več, tistega 'več' oropali. Preprosto so jim vse pokradli in krajo mirno uzakonili. Nekatere so za nameček še pregnali ali pa – zelo prikladno, če se želite iznebiti prič za svoja nedela – preprosto postrelili. Če ljudje nimajo Boga, imajo hudiča. Vmes ni nič. Ali eno ali drugo.