Klobuk dol! Globok priklon! Njegovo veličanstvo konj!

Knjiga, ki tudi iz tistega, ki doslej ni imel rad konj, naredi njihovega ljubitelja. Prijatelja. Ker ob branju Humarjevega dela spozna, kako veličastna, lepa in plemenita žival je konj.

Tako knjigo lahko napiše samo človek, ki je svoje življenje predal služenju najlepšemu med najlepšimi – konju. Trideset let se je družil in delal z več kot tisoč konji, da jim je zlezel pod kožo, dihal z njihovimi nozdrvmi, utripal z njihovimi srci. Zato Iztok Humar čuti dolžnost izreči jim hvala.

In ima pravico v njihovem imenu zastavljati vprašanja, ki jih ošabni človek modernega potrošniškega življenja noče slišati: Hej, ti, kdo pa misliš, da si? Kako živiš? Še občutiš, kaj je narava, kaj pristno življenje, kaj drnec tistih, v katerih polje živa kri in pljuča dihajo svobodno prostranstvo? Zakaj se ne spominjaš davnine, v kateri smo bili vsi eno – združeno in prepleteno – v čudežu bivanja? Bratje in sestre, vsa bitja sveta, hvaležni za obstoj drug drugega.

Snemimo si klobuk. Priklonimo se pred njegovim veličanstvom konjem. In se ponovno zavedajmo kozmične resnice: Vsak učenec mora vzgojiti najprej svoje srce, šele nato konja. Ali otroka. Ali drevo. Take knjige, kot je Humarjeva, nas učijo prav to: spoštovati druge in drugačne, biti odgovoren za svoje in njihovo bivanje na tem čarobnem planetu, ki ga lahko uničimo ali pa ohranimo. Za človeštvo, živali in rastline. Za dušo sveta. Da bi hoteli, želim iz srca. (Manca Košir)