Kje se skriva Lucijan?

Tudi kadar se zdi, da ga nikjer ni, je povsod in v vsem okrog nas. Ne moremo ga videti, lahko pa ga začutimo. Morda je v dežju, morda je v glasbi, morda pluje po morju z našimi bližnjimi, ki jih ni več med nami, a so za vedno v nas. Slikanica Kje se skriva Lucijan? je bila izbrana za eno najlepše oblikovanih hrvaških knjig v letu 2022.

"Ulegel se je na mehek oblak, si pod glavo namestil oblaček in se pokril z nežnim vetrcem. Čaka, da bova zaspali in se bo lahko ugnezdil pod moje srce. Tam je najbolj na varnem. Tako je vedno ob meni."

• Avtorico Ivo Bezinović-Haydon je ganila travmatična smrt otroka znanke. Napisala je besedilo, v katerem skuša najti odgovor na vprašanje, kako razmišljati o življenju po smrti. Ob izgubi bližnjega odrasli težko najdejo kakršno koli uteho ali upanje, še težje pa je potolažiti otroke, ki ne morejo razumeti, kaj se je zgodilo njihovemu prijatelju, bratu ali sestri.
• Tema je težka in boleča, a hkrati zelo pomembna, saj je smrt sestavni del življenja in se ji ne moremo izogniti. Otroci postavljajo veliko vprašanj, na katera morda ne znamo vedno odgovoriti. Slikanica, ki temo obravnava na prijazen in rahločuten način, je odlično izhodišče za razmislek in pogovor doma ali v šoli.
• Besedilo slikanice je kratko, a ima neverjetno moč: pogovor med deklico in njeno mamo nas odene v toplo misel, da so naši bližnji, ki jih fizično ni več, vedno prisotni v nas samih, in čeprav jih ne moremo videti, jih lahko čutimo.
• Nagrajena ilustratorka Hana Tintor, ki je z Ivo Bezinović-Haydon ustvarila slikanico Moja babica ne ve, kdo sem, je besedilo nadgradila z lastno interpretacijo zgodbe. Ilustracije v njenem prepoznavnem slogu so prežete s toplino in nosijo močan pripovedni element, ki pušča prostor za razmislek in domišljijo.

O AVTORICAH:

Iva Bezinović-Haydon (1981) se je rodila na Reki. Diplomirala je iz hrvaščine in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Zagrebu. Enajst let je živela v Ameriki, na Madžarskem in v Nemčiji, pred kratkim se je vrnila v Zagreb. Delala je kot prevajalka, profesorica, lektorica, večino časa pa je vodila šolo hrvaščine za tujce. Ima tri otroke, moža in psa, v prostem času piše kratke zgodbe za odrasle, otroke in pse o odraslih, otrocih in psih.

Hana Tintor se je rodila v Zagrebu leta 1992. Leta 2016 je zaključila študij oblikovanja, smer vizualne komunikacije. Leta 2017 je vpisala magisterij ilustracije in literarnih umetnosti na Cambridge School of Art v Veliki Britaniji, študij je leto pozneje uspešno zaključila. Posvečala se je pripovedništvu in animaciji – rezultat tega je njen prvi avtorski animirani film More misli (HAVC, 2019). Trenutno živi in dela v Zagrebu kot samostojna ilustratorka ter umetniška vodja in animatorka v Jadranski animaciji. Rada bere tihe knjige in slikanice, ilustrira ljudi, ki jih opazuje in jim prisluškuje, zgodbe za otroke in odrasle, besedila v revijah in stene v domovih. Njena dela so igriva, drzna in duhovita ter nosijo močan pripovedni element, ki pušča prostor za razmislek in domišljijo.

Sara Virk se je rodila leta 1986 v Ljubljani. Diplomirala je iz nemškega jezika in primerjalne književnosti, nato pa se je preselila v Španijo, kjer se je posvetila študiju flamenko kitare in poučevanju na jezikovni šoli, pozneje pa tudi prevajanju. Leta 2016 je prejela priznanje »esAsi« za najboljšo mlado prevajalko, ki ga bienalno podeljuje Veleposlaništvo kraljevine Španije v Sloveniji, leta 2018 pa še prestižno nagrado Radojke Vrančič, ki jo podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev. Trenutno prevaja iz španščine, nemščine, angleščine in hrvaščine, njen prevajalski opus pa obsega vse od poezije, leposlovnih in dokumentarnih romanov, kratke proze do otroške literature.