Kje je Dedek?

Otroška slikanica, ki preko zgodbe o mišji družini odpira tematiko o smrti in umiranju. Glavna junakinja miška Zoja in Dedek se podajata na številne pustolovščine.

Včasih v džungli iščeta skrivni zaklad. Včasih z raketo poletita v vesolje in odkrivata nove galaksije. Včasih osvojita vrh najvišje gore, drugič se potopita globoko na dno oceana. Včasih pa ostaneta na fotelju in Dedek pripoveduje o Babici. Pripoveduje o dogodivščinah, ki sta jih doživela skupaj …

Slikanica je prvotno namenjena otrokom v starostni skupini od 3 do 6 let, vendar je zaradi svoje vedno aktualne tematike primerna tudi za starejše otroke, k pogovoru pa bo nedvomno pritegnila tudi odrasle.

• O smrti je težko govoriti.
• O smrti je težko govoriti z odraslimi.
• O smrti je težko govoriti z otroki.
• Ampak - o smrti moramo govoriti.

Pomembno je, da z otroki spregovorimo o umiranju, žalovanju in bolečini. Odkrit pogovor v varnem in sprejemajočem okolju, kjer ni napačnih vprašanj, nam pomaga pri premagovanju strahu. Kadar je tema tabu, si naša domišljija sama ustvari odgovore, kar lahko ustvari še več strahu in krivde. Upam, da vam bo ta slikanica v pomoč pri iskanju odgovorov na težka vprašanja.

MNENJA O KNJIGI::

»Čudovita slikanica, ki predstavi primerno ravnanje odraslih ob smrti bližnjega, pogovor z otrokom o smrti ter njegovo doživljanje ob tej težki izkušnji. V slovenskem prostoru še nisem zasledila slikanice, ki bi bila staršem in drugim odraslim v pomoč in zgled pri pogovoru z mlajšimi o smrti. Nežina slikanica je dragocen prispevek k slovenski literaturi in bo v pomoč tako staršem kot strokovnjakom pri pogovoru o smrti z otroki. Upam, da bo našla svoj prostor v čim več domovih.

Neža ima izjemen tankočuten občutek za medčloveške odnose, ki ji pomaga ustvarjati čudovite fotografije skrivnostnih vezi med ljudmi. Ta njen dar se izraža tudi v tej slikanici, iz katere, poleg tega, da je strokovno ustrezna in normalizira ter detabuizira smrt ter naše doživljanje ob tem, veje toplina, domačnost in nežnost. Uspe ji prikazati ranljivost in krhkost, a hkrati moč in dragocenost težkih in dobrih trenutkov življenja in doživljanja, ki jih spremljajo.« - Eva Nadoh, mag. psih. specializantka klinične psihologije

»Slikanica "Kje je Dedek?" je čudovito in ganljivo delo, ki se dotakne tako mladih kot odraslih bralcev. Všeč mi je, kako avtorica subtilno obravnava temo smrti skozi otroške oči, omogočajoč jim, da razumejo in izrazijo svoja čustva; pomaga razumeti naravni cikel življenja in smrti ter spodbuja odprto komunikacijo o teh težkih vprašanjih med otroki in odraslimi.

Osebno me je nagovorila iskrenost in nežnost, s katero je avtorica predstavila to pomembno temo, ki se jo včasih bojimo obravnavati. Poleg ganljivega besedila je ena od najlepših lastnosti slikanice "Kje je Dedek?" tudi lepota njenih ilustracij. So izjemno privlačne in podpirajo ter povzdigujejo besedilo z dodatnim poudarkom na čustvih in pomenih, ki jih predstavlja zgodba. Pomembno je, da se otroci obkrožajo z lepimi in navdihujočimi stvaritvami, saj to spodbuja njihovo estetsko zaznavanje in domišljijo. Ta slikanica je prav zagotovo oboje - ganljiva in vizualno čudovita. Skupaj s kakovostno vsebino izpolnjuje svoje poslanstvo in lahko postane pomemben del otrokovega sveta. Prav to pa jo naredi pomembno za vse bralce, ne glede na starost.« - Anamarija Cvelbar, mag. prof. likovne pedagogike

O AVTORICI:

Neža Cerkovnik je avtorica, ilustratorka, grafična oblikovalka in fotografinja z veliko ljubeznijo do pripovedovanja iskrenih in čustvenih zgodb.

»23 let nazaj je nekje vzkliko drevo in raslo z menoj. Drevo je raslo, širilo svoje korenine, poganjalo nove veje. Z njim so rasle roke. Te roke so se igrale v peskovniku, na obali z vodenkami risale po kamnih, s kredo ustvarjale po tabli. Odkrivale so male živali na vrtu, plezale po drevesih in se sprehajale po vratu violončela. Objemale so ljudi, ki jih danes ni več tu.

Drevo se je zibalo v vetru, v njegove krošnje se je ujelo sonce. Na glavi se mi je posvetilo nekaj sivih las - meni se zdijo čarobni! Dnevi se zdijo drugačni, krajši. Hitreje gredo. Ampak so vedno lepši. Vesela sem, da sem lahko na tem Planetu. Da lahko tu rastem in poganjam. Da lahko odkrivam, ljubim in čutim. Da lahko jokam, se smejem, jezim, pojem, skačem, da lahko diham! Ko drevo obrodi sadove, praznujem z njim. Danes, ko v svet pošiljam svojo prvo knjigo, pa to drevo praznuje z mano. Zares sem vesela, da bo ta slikanica postala del vaših večernih rutin in pogovorov.«