Kiki in gospa Štrudlmajer

S pomočjo čud(N)ovitih prijateljev, gospe Štrudlmajer in njene srake Kokos, Šmirjokla ter drugih junakov, brezbarvni bolnišnični svet postane zanjo prava otroška pustolovščina in pot k ozdravitvi.

Trda vezava, 21,7 x 15,5 cm, 106 strani.

AVTORICA O KNJIGI:
Obstajata dva svetova. Ta, ki ga vidiš, ko zjutraj odpreš oči, drugi pa je svet, ki se ti razkrije šele takrat, ko oči zapreš. To je svet domišljije. Domišljija nikoli ne odraste, je sramežljiva in je podobna čokoladnemu ježku, le da nima bodic. Naša Kiki obožuje domišljijo, saj z njeno pomočjo brezbarven in pust bolnišnični svet spremeni v duhovito pustolovščino.

NASVET PISATELJICE:
Ali veš kako se lotiti branja tega mini romana? Predlagam, da najprej narediš stojo na glavi – tako se bo v tvoje misli skotalila vsa domišljija, tudi tista, ki se ti je morda po nesreči zataknila v majhnem prstku na nogi.

KATERI PRIGRIZKI TI BODO TEKNILI OB KNJIGI:
Knjigi se podajo hrustljavi cimetovi piškotki, karamele, zelo zrele pomaranče in dišeči čaj.
P.S.: Ne pozabi na prigrizek za Kokosa. Ga nimaš doma? Nič hudega, lahko ga poiščeš v domišljiji.

OBVEZNI PRIPOMOČKI OB BRANJU:
Ogledalo, saj brez njega ne boš mogel prebrati vseh sporočil, krema za sončenje – saj se bomo sprehajali po Afriki in tople rokavice ter šal, saj bomo skupaj praznovali Božič.
Je pri tebi poletje? Ah, nič hudega. Tudi Kiki je v poletju, a je to ne ovira, da si ne bi pričarala snežink in zime.

NAJLJUBŠI CITAT AVTORICE:

Zakaj sem rada mala?
Mali smo lahko vse.
Lahko smo veter, štruca kruha, oblak, ptica,
letalo, koščica, rozina, polž, sončnica, piščalka,
potoček, drevo ...
Odrasli so lahko samo odrasli.

OPOMBA ZA STARŠE?
Dragi starši. Če vas skrbi, da se bodo vaši otroci to poletje družili z navihano Kiki, naj vas potolažim. Kiki je pravzaprav Mali princ in Pika Nogavička v eni osebi, le še boljša. Kiki je karamela, ki se bo vašim mini piškotkom kotalila po ustih še dolgoooooo, dolgoooooo po tem, ko bodo že odrasli.

IZ KNJIGE:
“Pa saj niste prinesli nobenega čaja in piškotov,” opozorim gospo Štrudlmajer. “Ti pa v to sobo nisi prinesla nič domišljije. Mar je nimaš?” se začudi. Zaprem oči in pobrskam po svoji domišljiji. “Aha, jo že imam,” se razveselim.