Jutro ni bilo v načrtu

Tone Škrjanec (1953) je svojo prvo knjigo objavil pri zrelih štiriinštiridesetih letih – leta 1997 je pri Kud France Prešeren izšel njegov prvenec Blues zamaha – in tako postal generacija domala dvajset let mlajših pesnikov, ki so svoje prve knjige objavili v drugi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja.

Sledile so knjige, ki jih je Tone po letu 1997 objavljal pri manjših založbah (Kud France Prešeren, Kud Apokalipsa, Lud Literatura, CZSK/Aleph), za svoje pesniško delo je naposled po letu 2017 prejel tudi priznanji, Veronikino in Jenkovo nagrado (zbirka Dihaj, CSZK/Aleph, 2017). Njegova poetika je bila torej izdelana že od prve njegove knjižne objave (za sabo je imel ob njej že dolgo kilometrino), tako da se od prvenca ni bistveno spreminjala, kljub temu je kot avtor ostal zvest svojim virom (pesniškemu izročilu), ki posegajo globoko v ameriško poezijo (to že vse življenje strastno prevaja), pa tudi v izročilo azijskih pesnikov, mojstrov japonskega haikuja in kitajskega zen budizma.

Pri Šerpi smo, ob treh samostojnih knjigah (Baker, Nekaj o nas kot živalih in Indigu) leta 2012 izdali Tonetove izbrane pesmi z naslovom V zraku so šumi, letos pa smo – ob avtorjevi sedemdesetletnici – pripravili knjigo njegovih zbranih pesmi Jutro ni bilo v načrtu. Knjiga obsega vse, kar je bilo knjižno objavljenega v šestindvajsetih letih od izida prvenca Blues zamaha. S to izdajo bi radi razglasili, da imamo, ko beremo stare in nove pesmi Toneta Škrjanca, opraviti z izjemnim individualnim glasom slovenskega pesnika, ki ga ob njegovem častitljivem jubileju predstavljamo v celoti – kot živega klasika.