Jutri bom siten kot pes (Nagrada desetnica 2024)

Brez talenta ni poezije in ni lepega vremena! To Aksel zelo dobro ve, saj obožuje vremenske napovedi in talentirane vremenarje, ki znajo poskrbeti za lepo vreme. In če je vreme lepo, je dan primeren za skok v park.

Potem pa Aksel nekega dne na poti v park sliši drugačno napoved – spoznal bo nove prijatelje. Resno? Ker jih do tega trenutka ni imel, ga to navda z nelagodjem in strahom. Toda kar spozna v parku, ga dobesedno vrže na zadnjico!

Topla in duhovita pripoved Nataše Konc Lorenzutti, priznane pisateljice, bo navdušila dekleta in fante, mlade in mlade po duši. Aksel je pač junak, ki bo pustil odtise. Da bodo ti še bolj trajni, bodo poskrbele fantastične ilustracije Igorja Šinkovca.

Knjiga je prejela nagrado Desetnica - nagrado za otroško in mladinsko književnost, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev.
 

Utemeljitev za nagrajeno delo za desetnico 2024:

Jutri bom siten kot pes je povest, ki po književni vrsti sodi v živalski realizem. Prvoosebni pripovedovalec, pes Aksel, je mešanec, ki ga je Metka Fišer izbrala v zavetišču. Živali in ljudje se nikoli ne pogovarjajo, kar je odlika te pripovedi, torej ne gre za fantastične elemente v zgodbi. Psi in druge živali se sporazumevajo med seboj v človeškem jeziku, da jih mladi bralec razume, hkrati pa je poudarjeno, da redki ljudje zmorejo razumeti živali, mednje sodijo profesor slovenščine Gašper Ažman (imenovan tudi Golaž, ker Akslu tako lepo diši), pasja varuška Cecilija Petek, po domače knjižničarka Cilka (pozneje Akslova posvojiteljica) in veterinar Ernest Kos. Metka se vede do Aksla kot do človeka (vozi ga v varstvo, sam ne sme nikamor, njegova edina hrana so bio briketi, ogovarja ga kot otroka in on njo imenuje mamica, skupaj gledata televizijo …).

Vse, kar se je Aksel naučil o sebi in svetu, se je naučil z gledanjem televizije, vendar ko spozna, da je pes, kar zamaje njegovo identiteto in samopodobo, ugotovi (Konc Lorenzutti 2023: 49): »Koliko novih stvari, ki obstajajo zunaj televizorja, sem že spoznal, od kar sem pes!« Aksel zbeži od Metke, zateče se h Gašperju in njegovemu psu Beniju; kljub temu, da ga odpeljejo v zavetišče, Gašper drži obljubo in uredi, da ga posvoji Cilka. V zavetišču izve za svoj izvor in se sreča s sestrico. Ko se sprijazni s svojo pasjo identiteto – izkaže se, da mu tek, potepanje, lovljenje palice in čohljanje zelo prijajo – začne Aksel opazovati svet s pasje perspektive, npr. da je Cilkin sin učitelj športa, ki uči otroke pasjih veščin (tekanje, poskoki, igranje z žogo); mala Hana je imela nekaj časa pasje navade, ker je hodila po vseh štirih; mama deklic, ki sta posvojili jnegovo sestrico Mimi, kaže nekaj znakov pasje pameti.
 
Avtoričina jezikovna inovativnost se kaže na besedni ravnini, in sicer (1) pri prirejanju stalnih besednih zvez, npr. pes se usmili, za pasjo voljo, pasje vreme, pasja vročina; pri rabi komparacij, npr. smrdi kot pes, biti divji kot pes; pri rabi enakozvočnic, npr. kavalir – pasma in človek; pri besednih igrah, npr. kakšna pasma = pas ma; (2) pri predstavljanju človeščih poklicev in karakterjev kot človeških pasem (vremenarji, veterinarji, gospodarji, kreteni …); (3) pri Akslovem učenju novih besed izven televizijskega spomina, npr. kaj je park, gozd, jasa (trava je na kratko postrižena), zavetišče, tek, čip, mešanček, kastracija; spozna pa tudi prijetne reči, kot npr. vonj in okus po čevapčičih, golažu in pasji radosti. Avtorica v delu uporabi tudi prepoznavne medbesedilne reference na slavne literarne pse; omenjeni so Lesi, Dingo, Runo, Kazan, Hektor.
 
In najpomembnejša Akslova spoznanja, ki mu jih predata Gašper in Beni? Da je za pse tek pravica; da se Metka ne bi smela vesti do Aksla kot do človeka, pa tudi do človeka se ne sme nihče obnašati kot do psa; da se smisel življenja kaže v eni dobri teti Cilki.