Jaz vem - Joj, kako boli!

V pravljici za odrasle in otroke avtorica na nevsiljiv način preda svojo težko izkušnjo: ko je bila zelo bolna, je bil okoli nje kar naprej kup ljudi, ki so ji svetovali vsak po svoji pameti; to jo je utrujalo in begalo, potrebovala je samo podporo in razumevanje, navzočnost in sočutje. To močno izkušnjo je prenesla v živalski svet.

Trda vezava, 16.4 x 21.5 cm, 31 strani.

Iz spremnega besedila Mance Košir - Samo biti in lju-biti:

„Pokojna Jasna Stošić je to drobno, a pomembno knjižico napisala, ko je bila že hudo bolna in ni mogla več prenašati ljudi, ki so ji svetovali, kaj naj jé in česa ne, katere čaje naj pije, h katerim terapevtom naj gre in še to in ono, v kar so bili sami prepričani, da bo zanjo dobro. Svetovalci je niso opazovali, da bi videli, kako jo boli, kako diha, kako spi, česa se boji, kaj si zares želi, nič je niso vprašali … samo svoje nasvete so neumorno ponavljali. Bila je utrujena od bolezni in takih ljudi. Ona je potrebovala samo prisotnost. Nekoga, ki jo vidi, ki jo sliši. Ki jo čuti. Z njo sedi, kaj reče ali pa molči. Gre z njo na kratek sprehod in je ne spodbuja: »Daj, hodi še malo, gibanje je zdravo. Potrudi se!« Ampak z njo sede na klop, ko je utrujena, ali pa gresta nazaj, da se doma uleže na posteljo in zadrema …“

„Knjižico Joj, kako boli! bi veljalo imeti v predalu z zdravili in jo prebirati ob vseh boleznih duše in telesa, v svojih torbah bi jo morali nositi prostovoljci v hospicu, v bolnišnicah in domovih za ostarele, vzgojiteljice in učitelji naj jo dobijo hkrati z diplomo, medicinske sestre in bratje naj jo poklanjajo zdravnicam in zdravnikom, socialne delavke in delavci naj jo berejo drug drugemu v težkih situacijah, mladi naj si jo podarjajo. Ona njemu: »Želim biti tvoja srnica Lučka, ko ti bo hudo.« On njej: »Trudil se bom, da te bom poslušal in videl.« Žena naj jo da možu, on pa njej s pripisom … glej stran to in to zato in zato …

Kajti ni ga med nami, ki ne bi lažje delil nasvetov kot sočutno obmiroval ob trpečem, saj nas je ob tem strah lastnih bolečin. Ne zdržimo situacije, ki nas opominja na minevanje in smrt. Zato ne zmoremo prenehati z dejavnostjo in samo čuječe zaznavati. Samo biti, to je vsa modrost, samo biti. Ker iz biti zraste najlepša in najpomembnejša beseda na svetu: lju-biti. Jasna Stošić od tam, kjer zdaj je, prikimava: Ja, prav za to gre: za LJUBEZEN. V njej smo vsi Eno in Vse, ko ljubezen med nami zares JE.“

O AVTORICI:

Jasna Stošić je bila vrsto let zaposlena kot strokovna sodelavka v različnih podjetjih. V podjetju Johnson & Johnson je vodila raziskave na področju možnosti zmanjševanja bolečin, v podjetju Fidimed je o prehrani svetovala bolnikom in vodila raziskave, na osnovi katerih so kasneje izdelovali prehrambene dodatke. Kasneje se je v svojem podjetju ukvarjala z integrativno medicino in z bioresonanco. Napisala je veliko člankov o protibolečinskih metodah, prehranskih dopolnilih, vegetarijanski prehrani; vedno pa s poudarkom na etičnost človeka, ne samo njegove prehrane. O omenjenih vsebinah je na strokovnih kongresih zdravnikov doma in v tujini izvajala tudi predavanja. Na koncu svoje življenjske poti je pisala in govorila o diagnozi rak. Njeno dragoceno pismo o tem je od leta 2015 objavljeno tudi v knjigi Mance Košir, Darovi minevanja.