Imej me rajši od vsega na svetu

Izpoved igralke Mire Furlan (1955–2021), ene največjih filmskih in gledaliških igralk nekdanjega jugoslovanskega prostora, je ob izidu pretresla javnost. Ni zgolj avtobiografija, je tudi proza, prežeta s čustvi, in poglobljeno pričevanje o nekdanjem svetu. Ne prizanaša ničemur in nikomur, še najmanj pa sebi.

Mira Furlan, v Zagrebu rojena igralka hrvaških, judovskih in slovenskih korenin, je z možem, srbskim režiserjem Goranom Gajićem, leta 1991 emigrirala v Ameriko. Tam je začela pisati svojo avtobiografijo kot pismo sinu Marku, da bi razumel, kaj se je dogajalo pred njegovim rojstvom, in da bi spoznal domovino svojih prednikov.

Pretresljiva izpoved, polna bridkosti, a tudi radosti

Piše tudi zaradi sebe, da bi bolje razumela svoje kaotično življenje in sebe. Pripovedovati začne, ko mora sinu v šestem razredu pomagati pri domači nalogi z naslovom Zapuščina mojih prednikov in se sprašuje, kako naj mu predstavi družinsko zgodovino, ne pa ga prestraši, potre, obremeni. Njen judovski ded je končal v koncentracijskem taborišču Jasenovac. Mati in oče sta bila deležna krute »prevzgoje« na Golem otroku. Mati celo eno leto več od očeta, čeprav je bila kriva samo razmerja z moškim, partizanom in mladim povojnim poročevalcem, ki se leta 1948 ni mogel hitro prilagoditi političnim spremembam.

Od slave do medijske gonje

Mira Furlan odkrito pripoveduje tudi o karieri, v kateri je spoznala vse obraze slave. Skozi različne zgodbe, izkušnje in refleksije spoznavamo njen notranji svet pa tudi najhujši čas vojne na Hrvaškem, ko je postala zaradi neprekinjenega sodelovanja z beograjskimi gledališčniki tarča medijske gonje. Čez noč so jo odpustili iz zagrebškega gledališča in ji pozneje celo zaplenili stanovanje. V kampanji blatenja ji je hrbet obrnila večina prijateljev in kolegov.

V New Yorku ponovno na začetku

V nadaljevanju pripoveduje, kako je začela po selitvi čez lužo kot bivša »cenjena gledališka igralka in priljubljena filmska zvezdnica« (za vlogo v filmu Oče na službeni poti Emirja Kusturice je leta 1985 prejela zlato palmo v Cannesu) delati v New Yorku kot natakarica, njen mož pa kot selitveni delavec. Med tem je »doma« še kar potekal medijski linč, izhajali so članki z naslovi kot Tragična usoda velike hrvaške igralke in Težko življenje lahke ženske ...

Mednarodna gledališka in filmska kariera

Po številnih brezuspešnih poskusih sta se lahko oba z možem vrnila k svojemu poklicu. Njuna priredba Sofoklejeve Antigone v majhnem gledališču v Los Angelesu je prejela nekaj nagrad, mož Goran jo je prejel za režijo, Furlanova za izvedbo Antigone. Po vlogah v serijah Babilon 5 in Skrivnostni otok pa je ponovno postala mednarodno prepoznavna igralka.

Po desetih letih se je vrnila na hrvaške odre. Nastopila je v glavni vlogi Evripidove Medeje v Gledališču Ulysess Rade Šerbedžije, pozneje je sodelovala tudi z znanimi in v tujini nagrajenimi filmskimi režiserji, kot sta Danis Tanović, Goran Marković, in drugimi. Leta 2021 je umrla v Ameriki za posledicami virusa Zahodnega Nila.