Hardfuckers

Hardfuckers.Zdaj vem, kaj je to. Ali bolje, kdo so to. In tudi 'švasane' črke mi povzročajo manj preglavic kot takrat, ko so veljale za eno od uradnih pisav jugoslovanske skupnosti narodov in narodnosti.V populističnem žargonu se pač reče, da so Hardfuckersi zakon. A s tem ne povemo bogvekaj. Hardfuckers ... to je klasika. Tako je že bolje. Bolj uradno. Tehtno. Test časa so prestali z odliko. Še več, čas, v katerem so morali stati in obstati, so napovedali z malodane kronološko natančnostjo in vizionarskim pesimizmom, ki ju v žanrskem stvarstvu pri nas - pa i šire - zasledimo sila poredko. V bistvu čas ni prestal testa Hardfuckersov. Hej, vsi s(m)o mislili, da Hardfuckersi pripovedujejo zgodbo o letu 1991. Motili smo se. Hardfuckersi so risali podobo leta 2011.»Vedno me je presenečalo, da Hardfuckersov ne omenjajo kot velik slovenski roman. Mogoče so ga spregledali, ker so nad njim narisane sličice,« je takrat zapisal Miha Mazzini. Zdaj verjetno veste, zakaj. Če ne veste, naj vam bog pomaga. »To je ... to ... ugh ... ja ... ja ... ugh ... aaahhh,« je bil takrat kratek in jedrnat Igor Vidmar. Kako, prosim? Točno tako. Tudi po dvajsetih letih, ko že po kdovekaterem branju jemljem v roke Hardfuckerse, ne gre drugače, kot da vzneseno ponovim Igorjevo ugotovitev. In dopolnim Mihata, da v teh infantiliziranih časih ameriških risank in hollywoodskega politično korektnega kretenizma Hardfuckersov zagotovo ne bodo spregledali. Prav zaradi sličic. Medtem ko velik slovenski roman bodo. Spet. Jebiga ...Hardfuckersi so stripovska ponudba, ki je ne moreš zavrniti. Ker je napisana v žanrskem narečju, obstaja velika verjetnost, da bo pri velikem delu volilnega telesa naletela na gluha ušesa. Hardfuckersi dvajset let kasneje s svežo krvjo provocirajo bolj kot kdajkoli. In če so nekoč predstavljali resni obračun z avtoritetami starega režima in njegovimi umetnimi vrednotami, danes učinkujejo kot stripovska bomba v leglu uspavane (pop)kulture domnevno nacionalnega pomena. Še pomnite, tovariši? Nekdo je začel pobijati nedotakljive partijce. V filmskih kadrih. Danes partijcev ni več - oziroma so udobno nameščeni v fotelje raznobarvnih desnosredinskih političnih opcij -, a revolucija še traja. Slovenskega terorista potrebujemo bolj kot kdajkoli. Da bi začel hladnokrvno pobijati predsodke. Kot v Hardfuckersih. Brez milosti. In za zmeraj.Dvajset let kasneje. Politični ekstremizem. Nove iste stranke. Vsesplošno odpuščanje. Kriza vsevprek. Upori ponižanih, razžaljenih, zasužnjenih delavcev. Razcvet nedotakljivega kriminala. Politična emigracija in njena tleča želja po maščevanju. Medijske manipulacije. Boj za oblast. Zoki. Slovenija, moja dežela? Leta 2011 vemo, da so Hardfuckersi nepogrešljivi pri ugibanju slovenske prihodnosti. Še bolj nepogrešljivi so pri razumevanju slovenske preteklosti. Politika dlako menja, značaja nikoli. V tej panogi se stvari spreminjajo zato, da bi ostale iste. In enoumju nato sledi dvoumje.To ni noben strip, to so Hardfuckersi.Hardfuckersi so fenomen.Berite Hardfuckerse.Večkrat in pozorno.Če ne, bodo Hardfuckersi prebrali vas ...(Max Modic, 2011)Trda vezava, 22 x 30 cm, 204 strani.