Gral

Z novim zgodovinskim romanom Gral se predstavlja priznani pisatelj Vlado Žabot, med drugim prejemnik nagrade Prešernovega sklada in nagrade kresnik.

Avtor je o romanu povedal: »Roman Gral se sicer dogaja v času po prvi svetovni vojni. A vse to dogajanje s posvetilom, prologom in epilogom vred je pravzaprav metafora o moči literature in pristnega človeškega pesništva. Naslov romana je vezan na predkrščanski in krščanski mit – na pripoved o skrivnostni posodi in magični moči v tej posodi shranjenega odrešujočega napoja. V krščanski inačici je ta napoj sama Kristusova kri. Torej pesniška ideja o zveličavni ljubezni do bližnjega. Gral je po legendi treba iskati v nepriljudni, z vodami obdani deželi.«

Tudi roman Gral, pravi Vlado Žabot, se dogaja v taki deželi.

»Začne pa se, ko pisatelj obudi od mrtvih zavržene, pozabljene vojne ujetnike iz prve svetovne vojne. Obudi jih v živa duhovna bitja sodobne pesniške fikcije. Skratka, v komunikacijo z današnjim časom. In z današnjim slehernikom. Ta po pisateljevi volji in moči obujena duhovna bitja se znajdejo v nepriljudni obvodni pokrajini, v nekakšnem močvirnem labirintu. Njihova odrešitev pa je odvisna od požrtvovalne človeške medsebojnosti in ljubezni do bližnjega.

Skrivnost odrešitve je torej v moči človeške pesniške presežnosti – po kateri je vzpostavljeno odrešujoče pojmovanje bližnjega. Ravno tako pa je po njej v pripovedništvu in poeziji Stare in Nove zaveze vzpostavljen tudi sam krščanski Bog z zveličavno idejo ljubezni po Jezusu Kristusu vred. V prologu tega romana pisatelj v Jezusu Kristusu prepozna tragičnega pesnika ljubezni, ki se s svojim pesništvom sooča z demonskimi silami napuha, zavisti, pohlepa, požrešnosti, jeze, pohote in lenobe. Te sile namreč v preveliki meri že od nekdaj obvladujejo ljudi in vsakokratno hierarhijo tako posvetnih kot institucionaliziranih verskih oblasti. In vodijo v malikovalstvo. V svetohlinsko zlaganost in v zločinsko izprijen odnos do človečnosti.

Temeljno sporočilo romana je torej v tem, da se je treba tudi v času postmodernega individualizma odločilno spopasti s pogubnim malikovalstvom. Ter pristno človeško pesništvo odrešiti iz demonske oblasti. Saj se ravno to pesništvo skozi vso človeško zgodbo izkazuje kot presežno, morda v vsem vesolju edinstveno duhovno zavetje – hkrati pa tudi kot izvor in bistvo resnične svetosti in človečnosti.«