Franc Novinc

Površnemu obiskovalcu bi se ob njihovi količini utegnila poroditi misel, da bi lahko slikar po biblijsko dahnil svoji duši: »Duša, veliko motivov, barv, oblik, spominov, pogledov in vsebin imaš, shranjenih za mnogo let. Počivaj, ogleduj, meditiraj, uživaj in bodi dobre volje.« Naivno bi pač predpostavljal, da je »blagor« Novinčeve slikarske duše počivanje na lovorikah. Pa je nekaj prav nasprotnega: izziv, napor in užitek, ko se s čopičem v roki radoveden in negotov nagneš ven iz znanega, v »kresno noč sveta«, in jo prevedeš v jezik, v katerem utegneta imeti »noč« in »svet« še pretresljivejši prav kot v lastnem jeziku.

Tema se razsvetli, barve postanejo peč za varjenje zvezd, misel preskoči ogrado vsakdana in se izmuzne na poetično pašo. Vegetacija, seneni vozovi, konji, žabarji, kresnice, vrane in čebele postanejo protagonisti živopisne pravljice. In mi z njimi. Najmanjše seme lahko ima usodne posledice, neopazno, nemo in zamolčano spregovori, običajne stvari je mogoče uzreti, kakor da jih vidiš prvič. Atelje postane prostran trg, slike na njem v trajanje ujeto gradbišče duha. Izkaže se, da obstajajo plasti stvarnosti in psihe, v katerih čas, zahvaljujoč pozitivnim prvinam tankočutnosti, pozornosti in čudenja, »obstoji«. In človek začenja slutiti, zakaj je odpiranje teh pradavnih »konstant« v času, ki ne premore ne transcendirajočega ne preroškega potenciala, tako močno povezano z ugankami in šifranti »kresne noči«.

Svet skozi dioptrijo »kresne noči«, Predtakt Jožefa Muhoviča

Trda vezava, 23,7 × 29,8 cm, 192 strani.