Evangelij po jeguljah

Večkrat nagrajena uspešnica švedskega avtorja Patrika Svenssona v sveži, drugačni in izjemno berljivi pripovedi prepleta skrivnostni svet jegulj z nekaterimi temeljnimi vprašanji človeštva. Pred vami je navdihujoča zgodba o ljubezni, o odnosu med sinom in očetom, o usodi človeštva in o neukrotljivi naravi rečne jegulje, ki jo neznana sila vodi na drug konec sveta.

Skandinavska uspešnica, ki je osvojila svet

Prvenec švedskega novinarja in avtorja Patrika Svenssona se je z izjemno hitrostjo povzpel v središče zanimanja bralcev po vsem svetu. Vedra in pronicljiva pripoved o življenjski poti in usodi jegulj in ljudi je prejela številne nagrade in kraljevala v vrhu bralnih seznamov svetovnih revij in časopisov. New York Times jo je uvrstil med 100 najopaznejših knjig leta, revija Publishers Weekly je delo izbrala za najboljšo neleposlovno knjigo leta ipd.

Še obstaja svet, ki ga ne poznamo in ne razumemo

Jegulje so skrivnostna bitja, ki se spretno in zanesljivo izmikajo prizadevanjem naravoslovcev, da bi jih raziskali in razumeli. Znanost ni nikoli prišla zares do dna temu, kako se razmnožujejo in katera skrivnostna sila jih žene, da ob koncu življenja preplavajo neverjetno razdaljo do morja, kjer odložijo jajčeca in po drstenju poginejo. Ta nedoumljivost in izmuzljivost odgovorov o naravi in življenju jegulj je obsedla tako velike mislece kot sta Freud in Aristotel kot tudi avtorja knjige Evangelij po jeguljah in njegovega očeta, ki sta te skrivnostne živali potrebovala – za uganko, na katero ne znamo odgovoriti in kot zagotovilo, da še obstaja svet, ki ga ne poznamo in ne razumemo.

Sveža, drugačna in zanesena pripoved o življenju in jeguljah

V svoji pripovedi avtor odpira temeljna življenjska vprašanja o življenju in usodi človeštva. V sveži in zaneseni pripovedi nas vodi skozi zanimive podrobnosti iz življenja jegulj ter nas povabi, da prisluhnemo intimnim pogovorom med njim in z očetom.

»Jegulje so res čudne,« je govoril oče. In vedno se mi je zdelo, da je to v njem zbujalo zadovoljstvo, kot bi potreboval takšno uganko. Kot bi s tem zapolnil nekakšno praznino v sebi. In dovolil sem, da je zapeljalo tudi mene. Ugotovil sem, da tisto, v kar hočeš verjeti, najdeš, ko to potrebuješ. Midva sva potrebovala jegulje; brez njih bi bila drugačni osebi.«