Dzogčen nemeditacija

Knjiga Dzogčen nemeditacija predstavlja centralno učenje kontemplativne tradicije Dzogčen in podaja rafinirano in zgoščeno jasnino o naravnem stanju uma ter o različnih načinih spontane (ne)meditacije. Knjiga je namenjena poglobitvi uvodne izkušnje narave uma in integraciji le-te s celovitostjo življenja.

Knjiga Dzogčen nemeditacija predstavi Dzogčen kot funkcionalen opis nedualnosti tukaj in zdaj. Dzogčen izraža z nemeditacijo eksistencialni način istovetenja z naravo uma, zato je nemeditacija za Dzogčen osrednjega pomena. Nemeditacija je najprej opisana v izvorni nestrukturirani obliki; nato v tradicionalnem kontekstu trekcho kot formalna nemeditacija; v kontekstu togal kot usmerjena nemeditacija; in nazadnje kot »gledanje v nebo«.

To delo o nemeditaciji deluje kot opominjanje, ki razkriva čarobnost Dzogčen pogleda, ter kot praktični priročnik in vodnik v nemeditaciji. Prvi del knjige obsega opise različnih načinov nemeditacije, drugi del pa prevode odlomkov izvirnih tradicionalnih besedil Dzogčen mojstrov – Garab Dorjeja, Jigme Lingpeja, Dudjom in Khyentse Rinpočeja – ki ponazarjajo naravo nemeditacije. Pričujoča knjižica o Dzogčen nemeditaciji, ki predstavlja bistvo Dzogčena kot nemeditacije, je prva v seriji Dzogčen učenja. Namenjena je poglobitvi uvodne izkušnje narave uma in integraciji le te s celovitostjo življenja.

»‘Nemeditacija’ je oblika meditacije, ki si je ne moremo izmisliti in jo zato tako tudi imenujemo. Je naravna in spontana. »Meditacijo« vodi vrsta navodil, ki jih narekuje racionalni um, »volja« in se izvaja kot disciplina z določenim miselnim ciljem; nemeditacija pa je naravno razcvetanje uma, ko razum miruje. Meditacija ima začetek in konec, trajanje osredotočene koncentracije in rezultat; nemeditacija nima ne začetka ne konca. Lahko si jo predstavljamo knot temeljno nečasovno resničnost. Meditacijske prakse se lahko razvijajo v okviru hierarhije dosežkov, nemeditacija pa je notranja stalnica in je ni mogoče aktivirati ali oceniti z razumom.

V Dzogčenu je predpisan le en osrednji način ‘meditacije’, in sicer nemeditacija. Nemeditacija je način izkustva, ki ga imenujemo iniciacijsko izkustvo. Nekateri, ko enkrat spoznajo to izkušnjo, je nikoli več ne izgubijo, saj je nemeditacija postala dih življenja. Drugi izpadejo iz nemeditacije in se vrnejo v oklep dualistične zavesti, čeprav morda s spoznanjem, da je »razsvetljenje« ves čas tik za vogalom, četudi smo običajno izgubljeni v nevednosti. Z iniciacijsko izkušnjo Dzogčena pride tudi razumevanje, da se v nemeditacijo ne moremo vrniti na silo, da se v naravo uma ne moremo vrniti z razmišljanjem ali z meditacijo ali s kakršno koli razumsko ustvarjeno tehniko: nemeditacijo dosežemo le tako, da »ne počnemo ničesar«.

Spoznanje se poraja brez boja in brez napora in ne z obvladovanjem kakršne kolo meditacijske metode ali tehnike – pot nazaj, v naravo uma, je »brez poti«. Noben vzrok ali pogoj ne more ustvariti spoznanja. S tem razumevanjem se naravna nemeditacija pojavi brez zanjo namenjenega časa ali kraja, drže ali metodologije. Tako nemeditacija sovpada z naravnim stanjem uma, stanjem, na katerem temeljijo vse naše vsakodnevne izkušnje. Ko jemo, sedimo, se gibljemo, delamo, vedno je z nami. Tudi ko spimo ali sanjamo, je (še vedno) prisotna. Nemeditacija nima nobenega namena. Obstaja le neomajno čisto zaznavanje in prepoznavanje vseh stvari kot absolutne narave uma, ki je prazen in sijoč.« - Odlomki iz knjige

O AVTORJU:

Keith Dowman je prevajalec in Dzogčen učitelj. Kot učenec velikih Dzogčen lam Dudjom Rinpočeja in Kanjur Rinpočeja je 50 let živel v Indiji in v Nepalu. Med njegovimi prevodi so knjige SkyDancer ter Longčenpovi knjigi Naravna Popolnost in Prostranost. Dharmo poučuje od leta 1992, njegova prvotna skrb pa je bila pomagati pri gradnji mostov med vzhodom na zahodom za buddha-dharmo lam. Zdaj je ta cilj dosežen, tako da se sedaj posveča poučevanju bistva Dzogčena, ki ga imenuje radikalni Dzogčen. 

Živi nomadski način življenja in po vsem svetu poučuje Dzogčen nemeditacijo. Dzogčen, ki izhaja iz zgodnjih tanter Nyingme, je osvobojen težnje po duhovnem materializmu, ki je take očiten v zahodnem budizmu, ni kulturno specifičen in se zlahka asimilira v zahodno kulturo, je po njegovem mnenju lahko ključ do renesanse ali vsaj reformacije zahodne mistike v eksistencialni obliki.