Dušeslovec in druge zgodbe - MV

Sto trideset let po njihovem nastanku smo v slovenščini končno dobili kratke zgodbe Machada de Assisa, največjega brazilskega pisatelja. Zdi se, da so zdaj še bolj aktualne kot ob svojem nastanku.

Nekatere knjige Slovenci beremo prepozno. Ena takih je gotovo zbirka kratkih zgodb Machada de Assisa, ki velja za najpomembnejšega brazilskega pisatelja ne le 19. stoletja, v katerem je živel in ustvarjal, temveč na sploh. Otrok sužnjev, ki je končal le osnovno šolo, a se sam naučil angleško, nemško, grško, francosko in špansko, je verjetno najbolj skriti velikan svetovne književnosti.

Toda njegove knjige so najljubše čtivo Salmana Rushdia in Woddyja Allena. Čeprav je bil za časa svojega življenja znan le v Braziliji, je v prvi polovici 20. stoletja njegova literatura postala vplivna predvsem v ameriških literarnih krogih. Pisal je tako romane kot kratke zgodbe. Kritiki si niso enotni, kam naj bi uvrstili slog de Assisovega ustvarjanja, ki je nekje med romanticizmom in realizmom. Toda v kratkih zgodbah, ki so zbrane v zbirki Dušeslovec in druge zgodbe, to je nasploh prvi slovenski prevod njegovega dela, je zaznati tudi ironijo v odnosu do realnosti. Njegove zgodbe imajo celo pridih nadrealnosti, kot da bi že nakazoval poznejšo prevladujočo strujo južnoameriške literature – magični realizem. Včasih se zazdi, kot da bi brali kakšne zgodbe Roalda Dahla ali Franza Kafke, bizarne, a realne.

Kakorkoli: zgodbe Machada de Assisa so brezčasne. V njih niza prigode o človeški naturi in ustroju družbe, presenetljivo pa je, da so v svojem bistvu na subtilen način precej kritične. Zanimivo je, da pisatelj, ki je bil sicer mulat, v javnosti nikoli ni govoril o politiki. Vedelo se je sicer, da nasprotuje suženjstvu, a tega nikoli ni izrekel na glas. Zato pa je tako močneje politiko in oblast bičal v svojih kratkih zgodbah. Recimo naslovna zgodba Dušeslovec je metafora za izrabo moči v politične namene. Psihiater, ki v majhnem kraju pod krinko znanosti v norišnico zapira vse nasprotnike, kolovodje in upornike, pa tudi privržence in ženo. Ali zgodba Presvetla republika, ta opisuje znanstvenika, ki je ustvaril družbo pajkov, a se njegov poskus vpeljave volitev izjalovi – vodilni izmed pajkov jih prepreči. Najbolj zgovorna podoba oblasti pa je v zgodbi Teorija o velmožu, v kateri oče sinu za enaindvajseti rojstni dan preda vse skrivnosti manipuliranja z ljudmi, da bi si ustvaril vpliv in pridobil moč. Nasveti, ki veljajo še danes in jih verjetno svojim potomcem posredujejo tajkuni. Neverjetno, če pomislimo, da je bila zgodba napisana leta 1881 v sužnjelastniški Braziliji. (Avtor: Mateja A. Hrastar)

"Kar je predvsem treba zahtevati od pisatelja, je neko notranje občutje, zaradi katerega je človek svoje dobe in svoje dežele, tudi kadar obravnava v času in prostoru oddaljene reči." - Machado de Assis

"Kako to, da je pisatelj, ki je tako zakoreninjen v svojem lastnem času, ki je pisal v sužnjelastniški, kulturno zaostali deželi, v mnogih pogledih tudi tako sodoben?" - John Gledson, prevajalec, literarni kritik, profesor