Divja simfonija

Ko je Dan Brown spomladi 2020 napovedal, da bo izdal slikanico, in to s »simfonijo« v naslovu, je bil marsikdo presenečen. »Mar isti Dan Brown, ki je napisal Da Vincijevo šifro in še štiri kot struna napete romane o profesorju Robertu Langtonu in njegovih skrivnostnih primerih?« Bralci, ki so pograbili Brownove romane v skoraj 60 različnih jezikih in na milijone izvodih, morda ne vedo, da se je Dan Brown, preden je objavil prvi roman (to je bila Digitalna trdnjava, 1998), ukvarjal predvsem s poezijo in glasbo. Že od malih nog igra klavir in poje, pisal je pesmi za otroke, zložil zanje skladbe in jih objavil na cedejih.

V Divji simfoniji (Wild Symphony) nastopajo živali, plešejo, pojejo in igrajo inštrumente, predstavlja pa jih Maestro Miš, simpatičen miškon z dirigentsko paličico, ki ob vsaki pesmici navrže še spodbudno modro misel. »Vsi kdaj pademo. A glavno je, da se spet poberemo,« nas potolaži, ko beremo o nerodnih »muckah prekuckah«, ob »neugnani slončici« pa ponovi tisto staro »Vaja dela mojstra«.

Vendar je to samo na prvi pogled običajna slikanica, kajti pesmi – 20 jih je – spremljajo skladbe, ki jih je zložil Dan Brown sam. Če jim želite prisluhniti, si naložite aplikacijo, ki vas bo – z vsake strani posebej – pripeljala do glasbe. In ker so Brownova strast tudi uganke, jih je potresel po vsej knjigi. Pri vsaki pesmici so skrite črke, ki sestavljajo ime enega izmed glasbil, ki so narisana na predlistu, iz šifriranega sporočila na zadnji strani pa je treba sestaviti geslo iz 25 črk. Pa še kakšno presenečenje se bo našlo v tej knjigi.