Diagnoza: blondinka

V »vsakdanjem« življenju sem direktorica firme. Pa ne le ene, sem pač grosistka, kot vidite že po številu otrok. Kadar ne delam za službo, pa zabavam policaje, ljubimce in poslovne partnerje – sploh ne nujno v tem vrstnem redu.
Zgodbe v knjigi so resnične, kajti boljše, da se opravljam sama, vsaj ne morem izvedeti od drugih nič zares novega o sebi. Glede na to, da po 40. letu izmenično hujšam in hodim na zmenke, pričakujte nadaljevanje z naslovom Blondinka med rjuhami.

»Blagor vam, ki ste v dolgoletnih zvezah«, kajti ni vam treba hoditi na zmenke in (ne) uspešno paziti na kilograme«. Randiji pri 40+, tinder, služba, zraven pa še štirje otroci ter Lumpi in Mucica – to je recept za zabaven kaos.
»Ampak blagor pa tudi meni – v posteljo, še bolj pa iz nje, lahko hodim:
a) s telefonom
b) s psom
c) s čokolado (beri: gin tonicom)

Če bi se radi do solz nasmejali in glasno krohotali, potem morate nujno čim prej zgrabiti knjigo, ki vas ne bo pustila resnih.

Mehka vezava, 14,8 x 21,0 cm, 228 strani.

NAGOVOR AVTORICE:

Dragi moji, pravijo, da je v življenju bolj pomembno imeti mir, kot imeti prav. Ker pa hočemo oboje hkrati, še posebej če ljubimo svobodo kot lastno življenje, je moj status sledeč: "Sem ločena in imam štiri šolajoče otroke."

Nekoč, pred davnimi časi, ko sem še verjela v pravljice, sem si želela živeti izključno od pisanja in imeti pet otrok. Ker so nebesa, pa tudi njihov šef, relativno daleč in visoko, so me tam gori (u)slišali malo po svoje: Vsaka ločenka mi bo rade volje pritrdila, da se čisto nič ne zlažem, če rečem, da sem imela poleg otrok, ki sem jih rodila, še enega, ki sem ga omožila. S prihodom raznih hišnih (ne)ljubljenčkov je postajala gneča v naši hiši iz dneva v dan večja, zato smo se začeli igrati »igro na izpadanje«. Najprej sem – po lastni volji, to že moram povedati, ego je pač ego – ostala brez moža. Čez pol leta pa še brez prvorojenke, ki se je pred tremi leti preselila v Avstralijo. Sploh ne po moji volji.

Ker je bilo drugorojenki, čeprav tudi blondinki, jasno, da je naslednja na vrsti za izgon iz raja, se je absolutno strinjala, da starejšo sestro zvabimo nazaj pod rodni krov in končamo to neplanirano preseljevanje narodov. Tretja, tudi bjonda, je pa prepametna, da bi storila kar koli, kar ji ne bi absolutno koristilo. Je doma. Sine, ki več kot očitno odrašča v haremu, pa ob tako veliki poplavi žensk v hiši nima kaj praskati.
Še dobro, da sta vsaj Mucica in Lumpi oba predstavnika močnejšega spola, pa čeprav kastrirana.

Kako zadnja leta krmarim barko svojega življenja med družino, službo in randiji (pa sploh ne nujno v tem vrstnem redu), popisujem na naslednjih straneh. Ob tem vam moram povedati, da je bil nekoč moj moto »ko bom velika, slavna, suha in bogata«. Že bivši je na glas ugotovil, da bom verjetno celo prej bogata kot suha. Morda je pa tudi zato bivši.

Vmes sem bila prepričana, da »kar moraš, zmoreš«. Zato pa zdaj končno vem, da lahko »zacvetimo samo v zvestobi svoji lastni naravi«. Kar se mi pošteno vidi na bokih in še kje, kajti zvesto ohranjam eno od svojih velikih ljubezni – ljubezen do hrane. (Skoraj) enako pomembna pa je ljubezen do pisanja, ki je »v mojem prejšnjem življenju« predstavljala moj izključni poklic. Zdaj je to samo eden izmed mojih poklicev, saj sem grosistka v vseh pomenih besede.

Sploh pa pravijo, da je nepokorščina (družbenim normam in standardom) najvišja oblika svobode. Tri leta sem jo izražala – s praviloma nedeljskimi – objavami na fb, katerih zaščitni znak so bile visoke petke. Sprva so bile to moje noge, ko pa je število kolumen preraslo fond čevljev, ki bi mi jih zavidala vsaka sodobna Pepelka, so vmes skočili še kakšni drugi. Čevlji, namreč. Da ne bo pohujšanja že na začetku.

Ampak štikle na naslovnici so pa nedvomno … (vstavite prosto po želji ali domišljiji). Kdor je imel priložnost občudovati moje noge še višje od kolen, pa naj lepo prosim modro molči in naj ne izda pravega odgovora. Vsaj javno ne.

vaša Karla

VEČ O AVTORICI:

Rada rečem, da je moj »alter ego« Karla. Kajti pod tem nadimkom nastajajo moje zgodbice, kolumne, kronike … Neskončno zabavni (za druge in ne zame) utrinki iz vsakdanjika, ki jih v resnici doživljamo vsi, le da si večina o tem ne upa ali noče spregovoriti na glas.
No, jaz si upam, kajti če se opravljam sama, je toliko manj možnosti, da bom kaj novega izvedela o sebi od drugih.

Kako je biti Karla, nekdanja Supermami z napako, zdaj pa bolj ženska s kronično in neozdravljivo diagnozo blondinke, vam bodo najbolj opisale besede: Da so nekoč ženske lovile moške s pecilnim praškom, jaz pa bolj verjamem v puder. Da so nekoč ženske hodile spat z moškimi, jaz pa hodim v posteljo v povsem drugih zasedbah (piše v knjigi …). Da so nekoč ženske bile stroge mame, jaz pa sem mojih hčeram prijateljica in cimra – Karla. Še dobro, da imam sina, da sem vsaj nekomu mama, čeprav me tudi on niti slučajno ne kliče več tako. Ampak radi se imamo pa neskončno. Kot naša pes in mačka!

Morda me boste obsojali, me opravljali, me pomilovali … v vsakem primeru pa se boste do solz nasmejali. Jaz svojega malo zmešanega življenja, v katerem sem grosistka v vseh pogledih, ne menjam za nič na svetu. Sem pač vzela v zakup, da me ima vila Zajebantka neskončno rada, saj mi vsak dan pripravi serijo presenečenj, s katerimi se spopadam, kakor (ne) vem in (ne) znam.
Nenazadnje je to edini način, da je lahko nastala Diagnoza: blondinka.

ODLOMEK IZ KNJIGE:

Skrbelo me je, da tokrat ne bo kaj pisati. Saj ne, da se mi ne bi nič dogajalo. A malo zasebnosti in spodobnosti gospa v mojih letih pač mora ohraniti. Zato je najboljše, da se držim varnih tem. Na primer kulinarike, ki je mojim vrstnicam po letih nenavadno blizu. No, nič bat, jaz sem še vedno jaz in še zmeraj vneto zagovarjam dejstvo, naj vsak opravlja posel, na katerega se najbolj spozna:

Jaz bom recimo še naprej vodila firme in pisala knjige, kuhajo naj pa kuharji. Kar jaz menda nisem, a ne? Skladno s tem spoznanjem je moja prehrana med tednom v zadnjem letu videti takole: Za zajtrk v vodo namočeno laneno seme. Ob tem me preverjeno vsaj za šest ur mine želja po kakršni koli hrani. Sledi narezana (in verjetno ne tudi oprana) solata iz kakšne trgovske verige, ob kateri me zapusti želja po hrani do naslednjega dne.

Včasih zato s kom polemiziram, ker misli, da je moja prehrana brez sadja. Kar pa sploh ni res, ker:
1. So v mojitu limete
2. So v borovničevcu same gorske borovnice
3. Količina letos popitega radlerja grejpfrut zagotavlja, da bom imela dovolj C vitamina še dolgo v zimo.