Dežela ravnina: Pripovedka o več dimenzijah z avtorjevimi ilustracijami

Večno aktualna knjiga Dežela Ravnina avtorja Edwina A. Abbotta, angleškega esejista, teologa in učitelja. Tej satirični družbenokritični noveli iz leta 1884 sodobni znanstveniki še vedno pripisujejo znanstveno relevantnost in jo imajo za odličen književni vodič v relativnost in večdimenzionalne prostore. Zanimanje zanjo se je močno povečalo po objavi Einsteinove relativnostne teorije, nanjo se sklicujejo v številnih izdelkih sodobne popularne kulture.

Zgodbo o svoji deželi Ravnini pripoveduje njen prebivalec, geometrijski lik Kvadrat. Kar se začne kot didaktična lekcija iz geometrije, razumljiva tudi tistim z osnovnim znanjem matematike, kmalu preraste v pustolovščino v surovem dvodimenzionalnem svetu razrednih razlik, tiranije in usmrtitev, v katerem liki mislijo, govorijo in čutijo kot ljudje. Ravnina je, kajpak, prispodoba viktorijanske Anglije, ki hierarhijo družbenih razredov postavlja nad vse, s poniževanjem žensk vred.

Pripovedovalec Kvadrat je odvetnik, umeščen v srednji družbeni razred, s čimer mu je pisec podelil možnost, da na Ravnino pogleda z raznih zornih kotov. Vladajoče plemstvo Krogov ima pod nadzorom vse dejavnosti v ravninski družbi in zatira nižje družbene razrede, predvsem s preprečevanjem izobraževanja. Kvadrat se sreča tudi s Kroglo, bitjem iz tretje dimenzije, ta izkušnja pa dramatično spremeni njegovo življenje in pogled na svet. Abbottovo zgodbo navdihuje Platonova prispodoba o arhetipski votlini iz sedme knjige Države, v kateri so zaprti okovani zaporniki. Ti na steni pred seboj vidijo samo sence, ki jih stvari, osvetljene z ognjem od zadaj mečejo na steno.

Te sence so njihova edina resničnost, dokler niso osvobojeni v nov svet. Osvoboditev Platonovih zapornikov iz votline v marsičem spominja na Kvadratov dvig iz Ravnine v Prostor. Najbolj osupljivo pri Deželi Ravnini je to, da sodobni znanstveniki tej nepretenciozni knjigi s konca devetnajstega stoletja še vedno pripisujejo znanstveno relevantnost in jo imajo za odličen književni vodič v relativnost in večdimenzionalne prostore. Zanimanje zanjo se je močno povečalo po objavi Einsteinove relativnostne teorije. Isaac Asimov, sloviti avtor znanstveno-fantastične proze, je bralcem Dežele Ravnine položil na srce: »Ne poznam boljšega uvoda, ki bi nazorneje pojasnil dojemanje večdimenzionalnih prostorov.«

Mehka vezava, 15,0 x 21,0 cm, 159 strani.

IZ SPREMNE BESEDE:

Ob izidu Dežela Ravnina ni bila v celoti razumljena. Kritizirali so jo kot preveč prozoren didaktični pripomoček. Njegovi prvi bralci so hipoteze o četrti dimenziji zavračali in jih imeli za enako fantastične ali smešne kot so bile dogodivščine Norega klobučarja iz Alice v čudežni deželi Abbottovega predhodnika Lewisa Carrolla. V dvajsetem stoletju pa je knjiga, kot so v javno zavest kapljala nova znanstvena dognanja, doživljala renesanso. Cenili in komentirali so jo matematiki in fiziki, izhajale so iz nje izpeljane knjige in posneti filmi; na knjigo se sklicujejo v raznih izdelkih popularne kulture. Prvi prevod je doživela že leta 1886 in sicer v nizozemščino, odtlej pa je bila prevedena v okoli dvajset jezikov; Hrvati so, na primer, prevod dobili leta 2005.

V ZDA je samo od leta 2007 izšlo več kot dvajset izdaj Dežele Ravnine, kar jo postavlja med redke publikacije iz devetnajstega stoletja s tako aktivnim literarnim življenjem. Večna aktualnost Dežele Ravnine nas ne bi smela presenečati. Dokler so med človeštvom doma zaplankanost, konformizem in nepripravljenost pogledati čez plot, torej »onkraj svoje dimenzije«, so nekje vmes tudi drugi ljudje, ki na to ne nehajo opozarjati. Pričakovati je, da bo Dežela Ravnina nagovorila tudi slovensko bralstvo odprtega duha in naletela na dober sprejem med tistimi »prebivalci Prostora z zmernimi nazori, ki se na stvari, ki se ne dajo izkusiti, ne odzovejo niti z 'To je povsem nemogoče' niti z 'Natanko tako je in o tem vemo vse.'«

O AVTORJU:

EDWIN A. ABBOTT (1838–1926) je bil viden angleški esejist, teolog in učitelj devetnajstega stoletja. Na kolidžu St. John's v Cambridgu je študiral klasične jezike, matematiko in teologijo. Leta 1862 je bil posvečen kot anglikanski duhovnik, tri leta kasneje pa je že s 26 leti postal ravnatelj deške šole City of London School (CLS). Sprva je pisal predvsem učbenike ter filološke in literarno zgodovinske razprave, najbolj pa se je uveljavil s svojo študijo slovnice v Shakespearovem opusu in z življenjepisom Francisa Bacona. Pri zgodnjih 51 letih se je upokojil in se nato posvetil bibličnemu študiju in objavljanju teoloških razprav z nenavadno liberalnimi stališči, prizadeval si je denimo za volilno pravico žensk in njihovo pravico do izobrazbe, nad katerimi njegovo konzervativno bralstvo večinoma ni bilo navdušeno. Od njegovih približno petdesetih objavljenih del je zob časa daleč najbolje prestala prav satirična družbenokritična novela Dežela Ravnina iz leta 1884.