Cvetje dezerta

Cvetje dezerta je zbirka pesmi o odraščanju, sprejemanju sebe, o prvi ljubezni, raziskovanju telesa, spoprijemanju s tesnobo in paničnimi napadi ter obvladovanju teže medsebojnih odnosov. Pesmi so zbrane v štiri sklope, imenovane po puščavskih rastlinah, ki imajo vsaka zase unikatno simboliko. So znanilec potlačenih čustev, najgloblje zakopanih misli in tudi najmračnejših nočnih mor. Pesmi spregovorijo o vsem tistem, česar si naglas ne upamo ubesediti.

Prvi del, puščavska lilija, ponazarja lepoto življenja, transformacijo. Volemija ima mračnejši pridih, avtorica si jo je interpretirala kot »Teci, kolikor hitro moreš, in ne glej nazaj.«. Oleander govori o kompleksnosti predvsem ljubezenskih, pa tudi družinskih in prijateljskih odnosov. Baobab je, za razliko od prejšnjih poglavij, mnogo bolj optimističen. Ponazarja novo življenje, rojstvo in pot naprej. Avtoričine pesmi so krajše, včasih brez dlake na jeziku, drugič svoje bistvo skrivajo globoko v sebi. Največ jih je napisala pod vplivom sanj in težjih življenjskih situacij. Celotna zbirka je torej popotovanje po različnih čustvih in izkušnjah, vse do trenutka »biti dovolj«.

Avtorica o obravnavanih tematikah spregovori s poslanstvom narediti življenje koga za odtenek lažje, ustvariti občutek skupnosti, ustvariti občutek, da v svojih čustvih in mislih nismo sami in izolirani od sveta.

i felt a funeral, in my brain

čutila sem pogreb v svojih možganih

s kitajskimi palčkami mi dregajo v srce

še danes se gnoji od trsk

tudi zrak so mi ukradli iz pljuč

z njim napihujejo živobarvne balone

nekdo od njih je vžgal motor mašine

ki kreira umetni sneg

zasuva me s snežinkami

da mi ne bodo zaman pravili ledena kraljica

ne vem katera je leva desna zgoraj spodaj

vreščim skozi gost krvav snežni metež

pa ne slišijo besede

čepki so se jim stopili v sluhovodu

trije zlobni angeli

eden hoče s tabo med rjuhe

drugi ti pokaže joške za playboy

tretji da je pogreb v meni zgolj farsa

pa vendar me častno okronajo z razbeljeno kovino

mrtveci ponorijo ob veličastnem kresu bolesti

in ne rabim svečane obleke

mažejo me z lastnim drekom

da bi bili sami videti čistejši

ne opazim da so bili okovi odklenjeni

in da ljubim –

ljubim ko se mi hrbet drgne s križem