COVID -19: Pandemija, ki se nikoli ne bi smela zgoditi

Debora Mackenzie je novinarka, ki za poljudnoznanstveno revijo New Scientist že tri desetletja spremlja izbruhe nalezljivih bolezni, s tem povezane virološke raziskave, razvoj cepiv in zdravil ter delovanje Svetovne zdravstvene organizacije na tem področju. Poglobljeno je spremljala izbruhe sarsa, ebole, ptičje in prašičje gripe ter drugih, po obsegu manjših, toda pogosto veliko bolj smrtonosnih virusov.

Prepričana je, da se ta pandemija po vsem, kar smo se v zadnjih nekaj desetletjih naučili o virusih, nikoli ne bi smela zgoditi. Znanstveniki so na nevarnost družine koronavirusov in še nekaterih drugih bolj nevarnih virusov opozarjali zadnjih petnajst let. Začetni raziskovalni zagon po grozečem izbruhu sarsa leta 2003 je delno ustavila velika finančna kriza.

Vendar ne samo to. Delovanje sveta v celoti, vedno bolj pa tudi javnega zdravstva, je podrejeno hitrim dobičkom, ki jih dolgoročne raziskave in razvoj cepiv in zdravil za nalezljive bolezni ne prinašajo.

Je pač donosnejše izdelovati antidepresive ali pripravke za dvigovanje spolne moči. Politiki, odvisni od vsakokratnega potrjevanja na volitvah, raje namenjajo denar za orožarsko industrijo kot za nakupe rezervne medicinske opreme 'za hude čase', ki večinoma nekoristna propada v skladiščih – razen, kadar jo nujno potrebujemo, da rešuje življenja. Nekaj podobnega se dogaja z njunimi ukrepi preprečevanja širjenja okužb ob izbruhih. Dokler ni zelo hudo, smo zagovorniki svoboščin in zavračamo vsako omejevanje 'normalnega' življenja. Toda s pandemičnimi virusi je tako, da ko postane hudo, je že prepozno.

Covid-19 je razmeroma blaga pandemija, veliko hujše je lahko, je ob svojih izkušnjah in znanju prepričana Debora Mackenzie. In resno se boji, da tudi še bo veliko hujše, kajti smrtonosnih kandidatov za nove pandemije v naravi ni malo. Svet pa je ob vsej moči globaliziranega gospodarstva strahotno ranljiv in krhek. Zamah metuljevih kril je potreben in že se lahko začne velikanska zgradba podirati kot domine. Dobro bi bilo, da pandemijo covid-19 sprejmemo kot zelo pomembno učno uro.

- Kaj je šlo narobe, da epidemija ni bila ustavljena že v samem žarišču izbruha v kitajskem Vuhanu?

- Kako je mogoče, da je ves svet po vseh izkušnjah z nevarnimi virusi v zadnjih dveh desetletjih tako zelo nepripravljen na nove nalezljive bolezni? Niti mask in rokavic ni bilo, edino toaletnega papirja smo imeli vsi zadosti.

- Zakaj nas nevarni virusi zdaj bolj ogrožajo, kot so nas še pred desetletji? Je tudi to davek na prenaseljenost in uničevanje okolja?

- Kakšne bodo družbene (socialne, ekonomske kulturne, civilizacijske) posledice pandemije?

- Si sploh smemo privoščiti vrnitev v 'normalno' življenje, kakršno je bilo pred pandemijo? Ne, pravi avtorica, kajti tista normalnost nas je pripeljala sem, kjer smo.

- Če se želimo izogniti veliko bolj usodnim pandemijam, potrebujemo temeljite spremembe. Toda kakšne?

Mehka vezava, 23,0 x 14,0, 250 strani.

RECENZIJA BUKLA:

Ko je pred dobrim letom po svetu začela bruhati pandemija koronavirusa, se je Debora MacKenzie usedla za računalnik in za njim disciplinirano sedela naslednjega pol leta vsak dan od jutra do večera. Rezultat je knjiga, ki je izvirno izšla lansko poletje, nedavno pa tudi v slovenskem prevodu. Gre za prvo poglobljeno poljudnoznanstveno delo o tej zastrašujoči epidemiji z uničujočimi posledicami, pri čemer Debora MacKenzie, znanstvena novinarka, ki ima za seboj trideset let pisanja o nalezljivih boleznih, pred nami razgrne zgodbo prejšnjih (sicer manjših) epidemij ter analizira njihov potek in dramatične posledice ter kasnejši (ne)odziv svetovne skupnosti na njihov pojav.

V nadaljevanju potem jasno pokaže, da je dimenzija, do katere se je razrasla pandemija koronavirusa, v veliki meri tudi posledica neustrezne pripravljenosti znanstvene in zdravstvene globalne skup­nosti na te izzive. Seveda je marsikaj povezano z nezadostnim financiranjem teh – v teh razmerah še kako vitalnih – institucij in organizacij, iz česar avtorica izpelje sklep, da glede na to, da je za vogalom morda še kaka taka preizkušnja, velja na novo premisliti sedanje prioritete človeštva ter jih prilagoditi za takratni čas. Nujno branje!

(Samo Rugelj, Bukla 158)