Češka lokomotiva

Sredi dvajsetega stoletja je bil dve desetletji najbolj znamenit športnik na Zemlji. Še zdaj ostaja v izjemnih časteh, njegov kip (eden od le štirih) stoji pred uradnim olimpijskim muzejem v Lausannu. Revija Runner’s World ga je nedavnega leta 2013 imenovala za največjega tekača vseh časov na kateri koli razdalji.

Zátopka so slavili po vsem svetu ne le kot izjemnega športnika, temveč tudi kot blesteč vzor. To je bil človek iz majhne države, preprost vojak strogih navad, ki je dosegel športne vrhunce, o katerih so sanjali le redki, s pomočjo preproste formule: vedro sprejemanje in obvladovanje bolečine. To je bil človek, ki je menda treniral v vojaških škornjih, v snegu, lahkotno tekel na mestu med opravljanjem svoje stražne dolžnosti ali tekel s svojo ženo na hrbtu. človek, čigar treningi so bili tako intenzivni, da so jih strokovnjaki imeli za skoraj samomorilske.

To je bil človek, ki ni bil le hiter, ampak tudi junaško trdoživ, hkrati pa tudi človek nalezljive topline in humorja. Človek, ki ni nikoli obupal, se nikoli pritoževal in nikoli pozabil besed, ki bodo vedno povezane z njegovim imenom: „Zmaga je velika, a prijateljstvo je še večje.“

Lahko bi bil zgolj tekač, ki je zmagoval na tekmah. Namesto tega je bil tekač, ki je ljubil življenje. Njegovi kolegi olimpijci so ga oboževali. Anglež Gordon Pirie je hvalil njegov „veličasten značaj“, Francoz Alain Mimoun ga je imenoval „svetnik“, Fred Wilt, Američan, ga je opisal kot „morda najskromnejšega, najprijaznejšega in najbolj priljubljenega športnika sodobnega časa“; Ron Clarke, Avstralec, je dejal: „Ni ga človeka in nikoli ga ni bilo, ki bi bil večji od Emila Zátopka.“

Kot milijoni drugih Čehoslovakov je imel nesrečo, da je živel pod režimom, ki je ujel vse, ki so živeli pod njim, v isto kruto dilemo: ukloniti se komunistični stranki – ali biti (v najboljšem primeru) drugorazredni državljan. Če mu te tragedije ni uspelo preživeti z brezmadežnim dosjejem, to ni le vredno odpuščanja, temveč odpuščanje sploh ni potrebno. Obstajajo desetletja dokazov, da je Emil na vsaki stopnji svojega življenja ohranil svojo človečnost, svoj otroški idealizem in svoje prepričanje, da lahko s svojo energijo in ljubeznivostjo polepša življenja drugih ljudi.

Emil je navdihoval ljudi. Mlade, stare, nadarjene, običajne, Čehe, Slovake, tujce, komuniste in kapitaliste. Celo dandanes priimek Zátopek čarobno deluje na nešteta mlada življenja, ko jih vpelje v veliko pustolovščino teka.

Mehka vezava, 15 x 21 cm, 359 strani.

ODLOMKI IZ KNJIGE:

Svojo športna nesmrtnost je dosegel z inovativnimi pristopi k treningu, ki si jih pred tem ni bilo mogoče zamisliti in ki še danes ostajajo osnova najresnejših treningov v teku na dolge proge. In vse to je dosegel z milino in velikodušnostjo, ki sta presegali šport.

Ni bil zgolj nesmrten olimpijec: bil je sijajno človeško bitje, pa čeprav z napakami, ki je osvetlilo povojni svet s toplino svoje osebnosti v času nekaterih od najbolj ledenih poglavij sodobne zgodovine. Njegova zgodba je bila tako tragična kot tudi veličastna, njegove bitke pa so bile na zapleten način prepletene s samo nemirno zgodovino Evrope.

In vendar je bila veličina njegovega srca tolikšna, da je tudi v obdobju svojih najmučnejših bojev svoje tekmece obravnaval kot soljudi ter našel čas za dejanja prijateljstva, športnega vedenja in igrivosti, ki odmevajo skozi čas. Bil je veličasten v svojem teku, a še bolj veličasten v svoji prirojeni uporabi teka kot sredstva za prijateljstvo. Če je življenje katerega koli športnika vredno, da se ohrani v tiskani obliki, je to njegovo.

Srečal sem toliko ljudi, ki so še vedno vzhičeni – petdeset, šestdeset, sedemdeset let kasneje – zaradi tistega drobnega trenutka, ko se je Emil dotaknil njihovega obstoja. Nekdo je opisal popoldne v pivnici z Emilom kot „enega najpomembnejših dni v mojem življenju“.

Kar se tiče njegovega sloga teka, se tako napreza, da imajo ljudje že leta pripombe nanj: grimase, ki jih dela med tekom, kako vrti glavo, kaže jezik, grabi po zraku, se z levo roko grabi za prsi, včasih celo vrti ramena. Športni novinarji ga zaradi tega obožujejo, saj jim daje možnost sestavljanja zabavnih povedi: teče kot nekdo, ki je bil pravkar zaboden v srce, kot da bi imel škorpijona v obeh čevljih, kot da ga trpinčijo notranji demoni, kot da ima napad, kot človek, ki se ruva s hobotnico na tekočem traku.

Vajen je takšnih kritik in pogosto jih odpravi z nasmehom: „Nisem dovolj nadarjen, da bi hkrati tekel in se smehljal.“ Ali: „Ko bodo začeli na tekmovanjih soditi lepoto teka, tako kot pri umetnostnem drsanju, bom začel teči v popolnem slogu. Za zdaj pa si želim le teči tako hitro, kot je le mogoče.“ Navkljub pogledu enega od njegovih učiteljev, Ladislava Bučka, da „V življenju ne boš nikoli ničesar dosegel“, je bilo videti, da se Emilu zdi mogoče skoraj kar koli.

Včasih so Emilovi poskusi mejili na absurd. Ko je hodil po s topoli obdani aveniji, od svoje stavbe s spalnicami proti višji industrijski šoli, je poskušal zadrževati dih toliko časa, kot ga je potreboval, da je prišel od prvega drevesa do četrtega. Naslednji dan je to ponovil, dan zatem pa je nadaljeval do petega drevesa – in tako dalje. Z vajo je nadaljeval več kot teden dni, dokler ni, ko je poskušal doseči dvomestno število, sredi hoje omedlel. Ne zdi se zelo verjetno, da mu je tovrstno trpinčenje samega sebe prineslo velike fiziološke prednosti, vendar pa so bile vse to koristne izkušnje delovanja na absolutnih skrajnostih vzdržljivosti.

Muhammad Ali je nekoč pripomnil, da je, ko je delal trebušnjake, začel šteti šele, ko ga je začelo boleti, „saj samo tisti štejejo“. Očitno je bil takšen tudi Emilov pristop: dvigoval je svoj prag bolečine. „Na mejah bolečine in trpljenja se moški ločijo od dečkov,“ je menda dejal. Dejstvo, da je svoje treninge pogosto izvajal v neprijaznem vremenu, je le še prispevalo k psihološkim koristim: kljubovanje tovrstnim neprijetnostim (in v časih pred športnimi oblačili za slabo vreme je bilo potrebnega veliko kljubovanja) prinaša občutek moči. Včasih, ko se je pozno vrnil s treninga, je bil edini način, da se umije, polivanje z mrzlo vodo v „kopalnici, polni ledenih sveč“. Temu je pripisal zasluge za to, da nikdar ni bil prehlajen. Koristi pa niso bile zgolj telesne. Za Emila je bil to del iste formule: povečaj bolečino zdaj in kasneje boš hvaležen. Z njegovimi besedami: „Trening v nenaklonjenih okoliščinah ima velike prednosti. Ta razlika pomeni ogromno olajšanje na tekmi.“

Le dober teden pred prvenstvom je Emil pojedel nekaj mrzle moravske race, ki je stala malo predolgo. Sledila je akutna zastrupitev, zaradi katere je pristal v bolnišnici, kjer so mu morali izprati želodec. V ponedeljek, 21. avgusta, je bilo njegovo stanje stabilno, vendar pa je izgubil pet kilogramov telesne teže. Izgubil bi jih še več, če ne bi izkoristil primanjkljaja zdravstvenega osebja med vikendom in se splazil v bolnišnično kuhinjo, kjer si je skuhal nekaj klobas – in jih poplaknil, kot je povedal, s pivom – da bi pridobil moč za nekaj obupanega lahkotnega teka po bolnišničnem vrtu.

Včasih je na poti na delo kupil kruh, maslo in liter mleka ter to pojedel oziroma popil tekom dneva. Vendar pa je vedno iskal tudi priložnosti za inovacije. Neki prijatelj, pentatlonec Karel Bártů, se spominja, kako se je Emil pritekel iz gozda blizu kraja Stará Boleslav, kjer je treniral, s posušeno soljo na spodnjem delu trenirke (od potu) in zelenimi madeži okrog ust. Emil mu je povedal, da je jedel liste mlade breze, ki so priljubljena hrana srn, srne pa so dobre v teku.

Javno je obljubil: „Svoje treninge bom posvetil temu, da bom na olimpijskih igrah v Helsinkih osvojil dve zlati medalji za našo Ljudsko demokratično republiko.“ Takšne obveze niso bile šala: po stalinistični filozofiji športa naj bi tiste, ki se niso dovolj dobro odrezali, čakale resne posledice. Nekaj let kasneje, na primer, je bil znameniti češkoslovaški kolesar Jan Veselý obtožen izdaje delavskega razreda, potem ko je odpovedal na dirki Peace Race – in bil za kazen prisiljen postati voznik tovornjaka.

Češkoslovaška ekipa je pristala v Avstraliji 9. novembra. Emil, ki je obupano želel izboljšati svojo telesno pripravljenost, je med štirimi postanki neprenehoma treniral. Poskušal je trenirati celo med letom, toda drugi člani ekipe so ga ustavili v strahu, da bi povzročil strmoglavljenje letala.

Opazil je, da so se drugi borili z vročino in so se ustavljali, da bi se prepojili z vodo na postajah za pitje, in to ga je morda spodbudilo. Toda tudi on se je boril – med drugim tudi s svojimi tekaškimi čevlji. Vročina asfalta je topila lepilo, ki je držalo skupaj gumijasti podplat in usnjeni zgornji del, zaradi česar je guma začela razpadati na majhne kosce. Agonija, ki se je vlekla večji del dveh ur, je morala biti nepopisna: Emilov sostanovalec, troskokaš Martin Řehák, je bil zgrožen, ko je po tekmi videl Emilova ranjena, krvava stopala.

Po koncu OI v Avstraliji leta 1956: zaradi čudaškega izbruha preganjavice, značilne za obdobje hladne vojne, češkoslovaška ekipa, domnevno v strahu pred sabotažo, ni odletela domov na francoskem letalu, kot je bilo načrtovano, temveč je potovala po morju. Ladjo Gruzia so si delili s sovjetsko ekipo in z velikim tovorom živih ovc. Emil je po uro na dan tekel po palubi in Dani predlagal, da potovanje obravnavata kot svoje druge medene tedne. Na polovici tritedenskega potovanja je zmanjkalo toaletnega papirja in vsi so morali prispevati svoje dnevnike in zvezke, da so zadostili skupni potrebi. Ko so pluli mimo Japonske, so tam bili tajfuni, temperatura v Vladivostoku, ko so pristali tam, pa je bila -32°C.

Dovolj je, da za trenutek pomislimo na to, kako neznanska je bila Emilova zavezanost njegovemu športu – leta blazne, popolne predanosti. V osemnajstih letih je pretekel več kot 80.000 kilometrov – kar je enakovredno dvakratnemu teku okoli Zemlje – in vsaj polovica tega je bila hitra, s tekmovalno hitrostjo.

Zakonsko partnerico je Emilovo stalno neupoštevanje družbenih norm, ki se zdi drugim od nas tako očarljivo, utegnilo spravljati ob pamet – hkrati pa je bilo še vedno očarljivo. Nekega dne, na primer, se je Dana odločila pomesti tla in opazila je nekaj nenavadnega – in znanega. Natančnejša preiskava je pokazala, da je bil na delu Emil s svojimi „naredi sam“ spretnostmi. Stari ročaj metle se je zlomil in namesto da bi kupil novo metlo, je kot novi ročaj uporabil leseno kopje, s katerim je Dana leta 1952 osvojila svojo zlato olimpijsko medaljo.

Emil Zatopek: »Pot je bila dolga približno petsto metrov in na ves glas sva pela „Komunisti, jebite se“. Dana je bila besna.« Na Emilovo srečo komunisti niso slišali njegove pesmi – saj so v skoraj natančno istem času odločali o kočljivem vprašanju glede njegove prihodnosti.

Emil je rad nudil gostoljubje neznancem. Nekateri od gostov so postali njuni prijatelji za vse življenje. Zaradi same količine obiskovalcev pa se je Dani mešalo, še posebno ko je leta 1975 ali 1976 spoznala, da so mnogi od teh gostov prihajali iz bližnjega kampa, lastniki so jih preprosto napotili k Zátopkovim, kadar je bil kamp poln. „Takrat sem razglasila, da je turistični hotel zaprt,“ pravi. Še celo potem jih je bilo kar nekaj, ki so se v naslednjih par desetletjih izmuznili mimo „varnostnice“, kot lahko pričajo ducati hvaležnih občudovalcev z vsega sveta.

Vsakdo, ki je živel na Češkoslovaškem med letoma 1948 in 1989, je bil soočen z izbirami, ki si jih večina med nami komaj lahko zamisli. Zdeněk Fator, na primer, je bil enkrat poklican na zaslišanje StB, ker se je družil z neprimernim prijateljem. Kasneje so nanj začeli vršiti pritisk, da bi postal ovaduh. Ko je to zavrnil, so mu rekli: „Zelo inteligentnega sina imate, gospod Fator. Mu res želite uničiti življenje, preden bi sploh imel priložnost študija na univerzi?“

Vsakdo, ki je bil vključen v tragedijo češkoslovaškega komunizma, je bil človeško bitje. Nekateri od teh ljudi so bili zlobni, večina pa jih je le poskušala ravnati kar najboljše v dani situaciji. Ljudje so sklepali kompromise, varnostnim službam dajali drobce informacij, da bi se jih znebili, ali pa naredili, kar so morali narediti, toda skušali to narediti na človeški način, s prikrojevanjem ali celo kršenjem pravil, da bi kar najbolj zmanjšali trpljenje.

Celo v svobodnih družbah redki med nami ves čas popolnoma odkrito izražamo svoje mnenje. Temu lahko rečete pretvarjanje, toda to je način, da shajamo, in na enak način je večina ljudi shajala pod komunizmom – z edino razliko, da je pod komunizmom kakovost tvojega pretvarjanja lahko pomenila razliko med svobodo in zaporom, celo med življenjem in smrtjo.

Bila sta rojena na isti dan, poročena na isti dan in osvojila olimpijsko zlato na isti dan. Upati, da bi tudi umrla na isti dan, bi bilo preveč. Dana ni mogla prenesti misli, da je za vedno ločena od svoje sorodne duše, zato je kmalu po upepelitvi vzela del in ga odnesla nazaj v Trojo. Hrani ga v svojem tamkajšnjem stanovanju v modro-beli moravski vazi, ki jo ob posebnih priložnostih vzame z okenske police, da mu stari prijatelji lahko nazdravijo.

In resnično je obstajal športnik, ki je s svojim darom za prijateljstvo do neke mere združil razdeljeni svet, ki je bil pripravljen govoriti o sebi in svojem uspehu z vsakim običajnim človekom, ki ga je vprašal o tem, ki je delil svoj dom in svoje medalje prav tako rad kot svoj čas in znanje, in čigar karizma je, za nekaj časa, pomagala ustaviti napad velesile.

O KNJIGI SO DEJALI:

"Opominja nas na bolečino in veličastnost, ki sta za vsako zmago, ter na moč športa, da združuje ljudi in piše zgodovino." (Martina Navratilova)

"Topla, iskrena in ganljiva pripoved o enem največjih športnikov vseh časov. Richard Askwith oživlja tako zmagoslavje epskih razsežnosti kot tudi težavnost in zapletenost Zátopkovega položaja na Češkoslovaškem pod komunizmom." (Adharanand Finn, avtor knjige Running with the Kenyans)