Nekateri so zdaj našli prostor še v knjigi. Med temi so ljudje, ki nastopajo s pravimi imeni in priimki, taki, pri katerih je iz njihovega romanesknega poimenovanja mogoče zlahka ugotoviti, za koga gre, pa tudi taki, pri katerih je ob skopih naznačevanjih skorajda nemogoče vedeti, ali gre za opis resnične osebe ali za fantazijsko podobo. Kakor koli, če bralcu uspe še dešifrirati nekatera ali mnoga imena in druge opise, denimo ustanov ali krajev, dobi roman še dodatno draž. To je ena, ne pa edina reč, ki prebija pričakovano strukturo umetniškega proznega dela.
Poleg tega roman preigrava še druge, pravzaprav skorajda vse znane forme, od izrazito poetičnih monoloških doživetij do neusmiljeno ostrih komentarjev, od epskih razglabljanj do hipnih, enostavčnih sprevidov, od verzov, citatov in variiranja starih tekstov do jedilnikov, usmeritev na spletni youtube pa vse do dramskih prizorov.
Vsebinsko pa Anonimni vseskozi zasleduje zlasti eno: pot posameznika skozi različne čase in s tem skozi različne situacije, tako rekoč od spermija preko silovitega najstniškega dinamizma do polne življenjske moči, pri čemer se posamične etape v glavnem končajo relativno neuspešno za glavnega junaka (pa tudi za mnoge druge like v romanu). Z vsakim poskusom junak nikakor ne napreduje po običajnih merilih uspešnosti: ne postane slaven (no ja, morda to še od vsega najbolj) ne premožen, ne vzpenja se po hierarhični karierni lestvici, ne dobiva priznanj, pač pa jih večinoma dobi po glavi, dejansko in simbolično, saj se junaku venomer zdi, da služi kot svarilni zgled, kar pogosto tudi drži.
https://www.youtube.com/watch?v=IhO8Sz9vm-4
Mehka vezava, 13 x 18 cm, 385 strani.
##
