Srečala sem tebe, našla sem sebe

Gabrijela začne knjigo s:

“S teboj bi rada delila svojo zgodbo o veri in zaupanju v življenje. Bila sem preprosta in z lastnimi pogledi na svet. Ob prvem zavedanju sebe sem se v družini počutila kot vesoljka, ki ne ve, kaj išče na tem svetu. Počutila sem se kot opazovalka, ki ne ve, kaj naj počne z vsemi informacijami zunanjega sveta, saj je moj svet veliko lepši kot ta, ki ga opazujem.”

Nekaj glavnih naukov iz knjige:

- Zunanji svet je odraz tvojega notranjega sveta.

- Kadar si v svojem stebru, veš kaj so dobre stvari. K tebi bo prišlo vse dobro, ko ne bo več tvoj gospodar ego.

- Veliko stvari bo izgubilo svoj pomen, mogoče ga nikoli niti ni imelo - ker življenje je nekaj drugega kot to, kako bi se naj živelo.

- Hodi po poti srca, saj le srce ve, kaj je zate in kaj ni. Prisluhni mu, ne zanemarjaj ga, kajti le srce ve, kaj ti lahko da življenje. Ni vzponov ne padcev, so le poti, ki ti kažejo, kdo si.

- Naj te vsak nov dan vodi v tvoj pristan. Prepusti se toku življenja, tudi takrat, kadar najbolj boli. Ničesar ne izsiljuj, pričakuj. Samo bodi in videl boš, da je kljub vsemu lepo.

- V življenju ti je dano vse: upaj si pogledati tja, kjer te najbolj boli. Videl/a boš, da bolečina sčasoma zbledi, v srcu pa oživi sreča.

- Dovoli si biti tisto, kar si, in videl boš tisto, kar ne vidijo oči, vidi pa tvoje srce. Popeljalo te bo tja, kjer je doma ljubezen.

- Življenje nima meja: vse, kar ti rabi, ti da. Ne omejuje te, omejuješ se sam, ker si vpet v vzorce zunanjega sveta, ki brišejo lepoto tvojega sveta. Spusti vse, kar ni zate, da bo lahko prišlo tisto, kar je. Ne obupaj, ker vse pride takrat, kadar zaupaš brez dvoma.

Mehka vezava, 14,8 x 21,0 cm. 177 strani.

O AVTORICI:

Gabrijela Duh (1974) je zaposlena med tistimi, ki postavljajo meje takrat, kadar na zabavah pogledamo pregloboko v kozarček. Rada ima ljudi, ki imajo smisel za humor, saj je smeh pol zdravja. Obožuje naravo, pravi da je tam doma.

“Spominjam se trenutka, ko sem kot otrok bila pri očetu. Spominjam se klopce pri sosedovih, na katero sem se naslonila. Zdelo se mi je, kot da nisem nikjer. Že kot otrok sem čutila, da samo sem. Občutek sem imela, da sem povezana z vsem stvarstvom. Kot bi nekje lebdela, le tu pa tam stala na tleh. Videla sem mogočno svetlobo, ki je bila okoli mene. Počutila sem se čisto, nedotaknjeno. Šlo je za trenutek. V teh časih me vedno bolj spremlja.” Zunanji svet je odraz tvojega notranjega sveta.